Ammino božično sporočilo
Rečeno je, da je Bog utelešenje neskončnih božanskih lastnosti. Je onkraj besed in misli. Božanskost Boga lahko neposredno izkusimo le skozi življenje mahatem. Posebnost mahatem je v tem, da delajo tisto, kar pridigajo. V tem pogledu ni bil Jezus Kristus prav nič drugačen. Bil je utelešenje samožrtvovanja, ljubezni, znanja in duhovne izkušnje. Njegovo sporočilo je bilo Kristusovo življenje samo.
Če si ogledamo življenja velikih, kot sta Šri Krišna in Jezus, vidimo, da ju je obkrožalo mnogo sil zla, ki so jima skušale škodovati. V tem tiči duhovno sporočilo: ko se najavlja rojstvo duhovnega znanja—ki ga lahko enačimo z božanskim otrokom—ga bodo človeška sebičnost in materialistične težnje skušali ustaviti. Samospoznanje je mogoče doseči samo skozi budno in iskreno prizadevanje ter pozornost. Če na iskro prilijemo olja, bo ugasnila. Kadar pa se iz iskre razvije ogromen plemen, pa ne glede na to, koliko olja zlijemo nanj, ta ne bo ugasnil; olje bo pogoltnil ogenj. Podobno, ko se duhovna zavest šele pričenja širiti v nas, jo bodo vse naše negativne težnje in misli skušale ustaviti. Ko pa je človek enkrat ustaljen v Samospoznanju, pa ni več prostora za materialistična nagnjenja in negativnosti. Vsi veliki guruji so se rodili s ciljem odstranjevanja teme nevednosti in adharme [nepravičnosti] iz uma človeštva ter širjenja luči znanja.
Svoboda in suženjstvoJezusovo rojstvo razkriva še eno globok duhovni princip. Jezus ni bil rojen v razkošni palači. Rodil se je na skromnem mestu—v kotu hlevčka. Njegovi starši niso bili premožni ali učeni. Niso imeli ničesar, kar bi lahko imenovali za svojo lastnino, razen svoje duševne čistosti. Poleg tega je, razen nekaj blagoslovljenih posameznikov, zelo malo ljudi vedelo za njegovo rojstvo. Nauk, ki ga lahko iz tega povzamemo je, da do duhovnega prebujenja pride pri tistih iskalcih, ki so ponižni in potrpežljivi. Iz sebe odstrani ego in prišel bom Jaz ter počival v tebi—to je bistvo Gospodovega sporočila.
Če pogledamo življenje Šri Krišne, vidimo, da je bil rojen v ječi, kamor je zlobni Kamsa zaprl njegove starše, Vasudevo in Devaki. Ječa predstavlja duhovno nevednost, Krišnovo rojstvo pa predstavlja rojstvo Samospoznanja, ki prebije vrata ječe in nas osvobodi. V času jetništva pa sta Devaki in Vasudeva intenzivno molila k Paramatmanu. To je privedlo do rojstva Gospoda Krišne. Ljubezen nima meja in nikoli ne more biti zaprta za zidovi. Čeprav smo na videz vsi svobodni, smo še vedno ujeti v ječi svojega nevednega uma. Nasprotno pa, četudi je mahatma zaprt v resničnem zaporu, je notranje vselej svoboden. Zunanji svet ne more nikoli vezati mahatme. Čeprav mahatme lahko živijo v svetu, so od njega ločene, kot maslo, ki plava na vodi.
Znanost molitve
Ko se bo v nas pojavila prava predanost, se bomo prebudili in vstali. Sedaj smo v stanju, ko imamo znanje, vendar nam primanjkuje zavedanja. Stvari lahko gledamo, a jih v resnici kljub temu ne vidimo. Lahko slišimo, vendar v resnici ne poslušamo. Razlog za to je v tem, da naš um ni nikoli navzoč pri tistem, kar gleda in sliši. Obstaja badžana (duhovna pesem), ki pravi: “O Gospod, z združenimi dlanmi stojim pred Teboj. Prosim, poslušaj me.” Pravi pomen tega je, smo mi tisti, ki moramo—skozi stopnjujočo se zavest molitve—videti in poslušati. V našem sedanjem stanju zavesti ni naš um nikoli v sedanjosti; neprestano tava sem in tja. Čeprav je Bog v nas, mi nismo v Bogu. Mnogo stvari v svetu priteguje naš um. Da bi um zopet privedli k Bogu, bi bila molitev izjemno koristna.
Ko se bo v nas pojavila prava predanost, se bomo prebudili in vstali. Sedaj smo v stanju, ko imamo znanje, vendar nam primanjkuje zavedanja. Stvari lahko gledamo, a jih v resnici kljub temu ne vidimo. Lahko slišimo, vendar v resnici ne poslušamo. Razlog za to je v tem, da naš um ni nikoli navzoč pri tistem, kar gleda in sliši. Obstaja badžana (duhovna pesem), ki pravi: “O Gospod, z združenimi dlanmi stojim pred Teboj. Prosim, poslušaj me.” Pravi pomen tega je, smo mi tisti, ki moramo—skozi stopnjujočo se zavest molitve—videti in poslušati. V našem sedanjem stanju zavesti ni naš um nikoli v sedanjosti; neprestano tava sem in tja. Čeprav je Bog v nas, mi nismo v Bogu. Mnogo stvari v svetu priteguje naš um. Da bi um zopet privedli k Bogu, bi bila molitev izjemno koristna.
Če bi padli v globoko jamo in okrog vas ne bi bilo nikogar, ki bi vas lahko povlekel ven, ali si lahko predstavljate intenzivnost, s katero bi klicali na pomoč? Prav takšna intenzivnost bi morala biti prisotna v naših molitvah. Božansko bi morali iz dna svojega srca klicati z otroško nedolžnostjo. Molitev, ponavljanje svoje mantre in meditacija so različni načini prebujanja Božanskega v nas.
Če v svoji roki držimo debelo knjigo in jo iztegnemo predse, nam jo bo morda uspelo držati takole pet minut ali nekaj takega. Če se prisilimo, da bi jo na tak način držali eno uro, nas bo roka strašno bolela. Če se jo prisilimo držati takole ves dan, potem bo moral nekdo poklicati rešilca. Enako je z našimi skrbmi. Svojih skrbi se moramo razbremeniti in jih ob iskreni molitvi prepustiti stopalom Božanskega.
V starih časih so stale ob cestah kamnite plošče dvignjene na podpornih stebrih. Ljudje, ki so na glavah ali ramenih nosili ogromne svežnje, so lahko svoj tovor položili na te plošče in se malce odpočili. Mnogi izmed nas v sebi nosimo takšna težka bremena—več kot jih zmoremo prenesti. Ko vstopimo v prostor za čaščenje, da bi molili, je to priložnost, da se te teže razbremenimo.
Naj se vaša srca stopijo v molitvi. Intenzivna molitev ni znamenje šibkosti. Povsem nasprotno, prav tako kot vosek izgoreva v plamen, medtem ko se topi, intenzivna molitev prebuja našo predanost in ljubezen.
Jokanje po Bogu je eden od načinov, kako se približati Božanskemu. Obstajajo številni načini, kako doseči vrh gore. Nekdo se lahko vzpenja korakoma. Nekoga drugega morda lahko na vrh nesejo v košari. Nekateri lahko splezajo po skalah… Ne moremo reči, da je en način boljši od drugih. To je razlog, zakaj je v Sanatana Dharmi naštetih toliko duhovnih praks. Če je v restavraciji na voljo le ena sama jed, ne bodo uživali vsi. Če bi trgovina s čevlji prodajala le eno velikost čevljev, bi tam lahko kupilo čevlje zelo malo ljudi. Prav tako nihče more reči, da je ena pot boljša od druge.
Četudi izvajamo Samoizpraševanje, tako da zanikamo telo, čustva in razum ter se stalno opominjamo, da smo Atma, pri tem še vedno uporabljamo um. Stanje, v katerem se razkrijejo mahavakje (“Veliki Izreki” Upanišad) kot je na primer “tat tvam asi”—”Jaz sem Tisto”—se prav tako izkusi tudi v molitvi, ko se ego raztopi skozi trajno zavedanje: “Jaz nisem nič; Ti si vse.”
Ko so Devaki in Vasudeva ali Marija in Jožef intenzivno molili s predanostjo, zavedajoč se, da nimajo iti po pomoč nikamor drugam kot h Gospodu, se jim je rodil božanski otrok. Ta božanskost obstaja v vsakomer izmed nas, vendar je trenutno ne moremo videti, ker so naša srca zaprta. To je tako, kot bi sedeli v sobi z zastrtimi okni in se pritoževali, da ne moremo izkusiti sončne svetlobe. Če z lučjo posvetiš v oči slepega človeka, ali bo kaj videl? Če kdo podrži dišečo cvetlico ali s parfumom poškropi pod nos nekoga, ki ima zamašen nos, ali bo ta izkusil dišeč vonj? Naše srce se mora odpreti. Ko je cvet še v popku, ne moreš uživati njegove lepote in vonja. To je mogoče izkusiti šele, ko se razcveti.
Rojstvo in smrt ega
Po rodu so človeška bitja otroci vesolja, vendar se prav tako lahko prerodijo tudi v Božje otroke. Ta preporod se zgodi, ko popolnoma umremo svojemu egu. Ko izgine še zadnja sled ega, pride v nas do pravega rojstva naše identitete kot Najvišjega Jaza. To ni nekaj, kar naj bi izkusili šele po smrti. Egu moramo umreti, še preden bomo zares umrli.
Po rodu so človeška bitja otroci vesolja, vendar se prav tako lahko prerodijo tudi v Božje otroke. Ta preporod se zgodi, ko popolnoma umremo svojemu egu. Ko izgine še zadnja sled ega, pride v nas do pravega rojstva naše identitete kot Najvišjega Jaza. To ni nekaj, kar naj bi izkusili šele po smrti. Egu moramo umreti, še preden bomo zares umrli.
Ega ni enostavno preseči. Ko se v nas pojavi Samospoznanje, ego avtomatično izgine. Ego je kot tema. Tema ni nekaj, kar bi bilo mogoče odstraniti. Vendar, ko posveti luč, le-ta samodejno izgine. Da bi vase prinesel luč Samospoznanja, se mora človek neprenehoma ukvarjati s “sravanam, mananam in nididhyasanam”—z učenjem duhovnih naukov, razjasnjevanjem svojih dvomov v zvezi z njimi in nato bivati v teh resnicah.
Naš ego se je okrepil zaradi našega poistovetenja z našim statusom in položajem, in te navezanosti ni enostavno preseči. Kadar nas nekdo hvali, zlahka postanemo žrtev svojega ega. Nasprotno pa, čeprav smo že 10.000-krat slišali, da je naša prava narava Najvišji Jaz, nam še vedno ne uspe, da bi se resnično potopili vanjo.
Duh božiča je podelitev z drugimi in skrb za druge
Ko se bliža božič, večino mest krasijo okrasne lučke, trgovine pa so polne kupcev, ki kupujejo božična darila zase ter za svoje bližnje in najdražje. Toda sredi vsega tega, svoje pozornosti ne bi smeli preusmeriti iz večnega na minljivo. Tako kot uživamo v stvarstvu, prav tako ne pozabímo na Stvarnika. Če vam prijatelj pošlje čokolado, lahko uživate v njej in se istočasno spominjate tudi njega. Na enak način moramo obdržati svojo osredotočenost tudi na Stvarnika.
Skušajmo govoriti besede z nesebično držo. Besede imajo veliko moč. Ena napačna beseda lahko nekoga privede do samomora in prav tako lahko ena sama prava beseda nekoga reši. So ljudje, ki pridejo k Ammi in pravijo: “Ta in ta človek mi je rekel tole. Odločila sem se, da bom končala svoje življenje. Celo datum sem določila. Kakšen smisel ima življenje v takšnem svetu? Imela sem ga rada in mu tako nesebično pomagala. Toda kar sem dobila v zameno, je bilo ravno nasprotno.” Ko Amma prebije svoj čas v pogovorih z njimi in jih potolaži, spremenijo svojo odločitev in se vrnejo domov olajšani. Kaj drugega jim da Amma, kot nekaj iskrenih besed?
Opravljati moramo dobra dela. To nas bo naredilo primerne za sprejemanje Božje milosti. Ko pritekamo k drugim, Bog priteka k nam. Mnogi pravijo: “Že toliko let izvajam duhovne vaje in sevo (nesebično služenje), toda kaj sem dobil v zameno?” To ni prava drža. Biti bi morala takšna: “Vsaj vse te duhovne vaje sem zmožen izvajati. Najmanj, kar lahko storim je, da toliko služim svetu.” Če posejemo seme, le-to lahko vzklije ali pa tudi ne. Če ne bo vzklilo, ga bomo morali posejati znova. Z dobrimi dejanji pa ni nikoli tako. Vtisi naših dobrih dejanj nikoli ne izginejo. So kot fiksni depozit in bodo vedno ostali z nami. Niso kot posli, kjer moramo vedno pričenjati znova, če utrpimo izgube.
Duh božiča je podelitev z drugimi in skrb za druge. Naj ne bomo osredotočeni samo na svoje življenje. Poglejmo malce naokrog in se ozrimo tudi na potrebe drugih. Tudi, če ste zmožni pomagati le enemu samemu človeku, ste storili zelo veliko. Če moji otroci to lahko storijo, bo to pravo praznovanje božiča.
Rojstvo Gospoda bi se moralo dogoditi v našem srcu. Okrasímo jasli svojega srca z dobrimi mislimi, toplimi besedami in sočutnimi dejanji. Naj tam vedno počiva Paramatman. Naj vsakogar blagoslovi milost. Amma vsem svojim otrokom želi vesel božič.
* Izvleček iz Amminega sporočila, ki ga je Amma podala 25. decembra 2014 v svojem ašramu v Amritapuriju.
Amma Slovenija 
Oddajte komentar