Amma Slovenija

Ob 10. obletnici Aminega novoletnega govora niso razmere nič drugačne kot so bile takrat, zato so njene besede še vedno povsem aktualne in veljavne.

Izvleček iz Amminega Satsanga na novoletni dan leta 2002:
Danes smo stopili v leto 2002. Ko prihaja Novo leto, vselej hrepenimo po nečem novem. Mislimo, da se bo morda zgodilo nekaj novega. Toda samo zaradi spremembe številke, se ne bo kaj dosti spremenilo. Dva plus dva je bilo vedno štiri, je štiri in bo vselej štiri. Ne moremo pričakovati, da bo pet. Prav tako je resnica nespremenljiva. Bila je v preteklosti; je v sedanjosti; in bo tudi v prihodnosti. Ničesar se ji ne da dodati ali odvzeti. Nove resnice se ne da dobiti.

Prava sprememba mora priti od znotraj. Četudi se zunanje okoliščine spremenijo, morda v sebi ne bomo postali nič srečnejši ali mirnejši. Če želimo razne situacije v življenju sprejeti s pravim razumevanjem, se mora na bolje spremeniti naša notranjost.

Običajno ne štejemo blagoslovov, ki jih dobivamo, vedno pa smo se pripravljeni pritoževati. Takšna naravnanost je napačna. Bog nam je dal v življenju tako veliko —zdrava telesa, sonce, zrak in vodo. Kljub temu pa svoje hvaležnosti ne izrazimo Bogu. V svojem srcu bi morali do Boga skušati gojiti hvaležnost in ljubezen.

Nekoč je živela majhna deklica, ki je bila hroma. Usojeno ji je bilo, da bo morala vse svoje življenje preživeti na vozičku. Ta mala deklica je vsak dan opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču poleg njihove hiše. Ker se jim ni mogla pridružiti pri igri, je bila zaradi svojega stanja vedno žalostna.

Ko je tako nekega dne gledala skozi okno, je medtem, ko je sijalo sonce, pričelo deževati. Pojavila se je čudovita mavrica in ko jo je videla, je deklica postala presrečna. Za nekaj trenutkov je pozabila na svojo lastno žalost in bolečino. Mavrica je kmalu izginila. Deklica je zopet postala žalostna, a je upala, da se bo čudovita mavrica zopet prikazala.

Vsak dan je zrla v nebo v upanju, da bo spet videla mavrico, toda nikoli se ni pojavila. Potem  pa je deklica vprašala svojo mater: “Mama, kdaj bom lahko spet videla mavrico?” Mati je svojo hčerko potolažila, rekoč: “Otrok moj, ko bo istočasno deževalo in sijalo sonce, se bo zopet pojavila mavrica.” Deklica je še naprej čakala v pričakovanju.

Ko je tako čakala, je pozabila na svojo bolečino, žalost in trpljenje. Čeprav je še vedno videla, kako se otroci igrajo na sosednjem dvorišču, ni bila več žalostna zaradi svoje omejenosti. Namesto tega je bila polna upanja in pričakovanja, polna sanj, da se bo čudovita mavrica zopet pojavila.

Nekega dne je nenadoma pričelo deževati, medtem ko je še vedno sijalo sonce in zopet se je pojavila mavrica. Deklica je bila tako vznemirjena. Mavrici se je želela čim bolj približati in vztrajala je, da jo mati pelje k njej. Mati je vedela, da bo mavrica zelo hitro izginila. Kljub temu ni hotela razočarati svoje hčerke. Zato jo je peljala na ulico in nazadnje rekla svoji hčerki: “Otrok moj, tukaj se ustaviva. Od tod imava čudovit razgled.”

Deklica je očarana strmela v mavrico. S tihim in nežnim glasom je rekla: “O mavrica, kako si dobila te čudovite barve? Kako si postala tako lepa?”

Mavrica je odgovorila: “Otrok moj, bila sem tako žalostna kot ti. Srce me je bolelo, ko sem videla vse te prizore praznovanja okrog sebe. Toda nekega dne me je prešinila misel: ‘Zakaj bi morala biti nesrečna? Zakaj bi morala biti žalostna? Čeprav se pojavim le za nekaj sekund preden izginem, lahko ta kratek čas izkoristim tako, da osrečim druge. Morala bi pozabiti na svojo žalost in osrečiti druge.’ Ko je vzklila ta misel, sem postala odločena, da bom osrečevala druge. Ker sem postajala vedno bolj odprta, sem postajala vse lepša. Samo misel, da bom osrečila druge, me je tako lepo obarvala.”

Medtem, ko je mavrica govorila deklici, je počasi izginjala. Ko je povsem izginila, si je deklica prisegla: “Tako kot mavrica, bom tudi jaz osrečevala druge. Namesto, da sem žalostna zaradi sebe, bom skušala po svojih najboljših močeh osrečiti druge. Ostala bom odprta, da bodo lahko drugi imeli korist od sreče, ki jo čutim v sebi.”

Morda mislimo, da imamo neštete razloge za to, da smo žalostni, vznemirjeni ali depresivni. Toda namesto tuhtanja o svojih problemih, raje pomislimo: “Kaj lahko ponudim svetu? Kaj lahko storim za svet?” In le ta misel, to pozitivno razmišljanje nam bo pomagalo, da bomo srečnejši in da bomo ostali vedno bolj odprti v vseh okoliščinah življenja, to pa bo prav tako pomagalo drugim.

Lansko leto je bilo toliko nečloveških, strašnih dejanj. Mnogo nedolžnih ljudi je umrlo v potresih, vojnah in terorističnih napadih. Naj bo novo leto polno Božje ljubezni in milosti. Molímo k Božanskemu, da se takšni dogodki ne bodo nikoli več ponovili. Toda Amma tudi želi spomniti Svoje otroke, da kot običajna človeška bitja ne moremo napraviti konec takšnim dogodkom. Potresi, vojne ali teroristični napadi se lahko ponovijo. Da bomo premagali takšne situacije, moramo skušati pridobiti duhovno moč ali notranjo mentalno moč.

Nekega dne bomo morali vsi umreti in dejansko smo vsak trenutek bližje smrti. Toda, čeprav telo umre, duša še naprej živi; je nesmrtna. To je tako kot pri elektriki, ki obstaja še naprej, tudi takrat, ko žarnica pregori. To je bistven princip duhovnosti.

V resnici se ne bojimo smrti. Bojimo se izgube, ki jo bomo morali pretrpeti, ko bomo umrli. Preveč smo navezani na svet ter predmete sveta in bojimo se vsakršne izgube. To je ta navezanost, ki povzroča strah, ne pa smrt sama.

Na karkoli smo navezani—bodisi na svojo hišo, ženo (moža), otroke, odnose ali posvetne predmete—nič nas ne bo spremljalo. Ko zapustimo telo, moramo zapustiti tudi vse to.

Torej, naj si v tem kratkem času, ki nam je dan, prizadevamo postati takšni kot čudovita mavrica, ki osrečuje druge. Naj nam Najvišji daruje milost.