Amma Slovenija

December 25, 2015 – Amritapuri Ashram

Prav tako kot obletnice rojstev drugih velikih inkarnacij in uresničenih bitij, tudi božič v človeškem srcu prebuja vibracijo dobrote, upanja in sočutja. Ta dan nas spomni na tisto, kar bi moralo biti sestavni del človeškega srca—ne sebičnost in sovraštvo, ampak predanost Bogu in ljubezen do naših sobitij. Naše misli in dejanja bi morali postati tako prežeti z dobroto, da bi razsvetlili božansko, ki prebiva v nas. Gospod Krišna, Gospod Rama, Buddha in Jezus Kristus so na tej Zemlji živeli že pred več tisoč leti, a so za seboj v človeških srcih  zapustili svoje neizbrisne stopinje. Če želimo doseči obalo trajnega miru in sreče, je vse, kar moramo storiti to, da sledimo poti, ki so nam jo pokazali.

Stopinje v prsti kmalu zbledijo in izginejo, stopinje v srcu pa ostanejo. To je razlog, zakaj se življenja mahatem spominjamo še dolgo po tem, ko so zapustili svoje fizično telo. Njihovo življenje in nauki so zelo praktični; služijo zato, da nas spomnijo na namen človeškega življenja. Njihovo življenje ni bilo namenjeno njim, temveč za dobro sveta. Ko se spomnimo njihovega življenja, to prebuja našo lastno prirojeno dobroto. To nam pomaga, da postanemo sočutni do naših sobitij; pomaga nam, da premagamo sebičnost in jezo. Spoznamo, da si prizadevamo postati bolj ljubeči. To nas spodbuja, da obžalujemo, če postanemo jezni—da molimo, da bi bili sposobni odpuščati.

Morda se vprašamo: “Mar se ne spominjamo tudi tistih ljudi, ki so delali zlo?” Da, vendar ko pomislimo nanje, nas to ne povzdiguje, tako kot takrat, ko se spominjamo tistih, ki so bili utelešenje dobrote. Razmišljanje o življenju mahatem je kot obisk tovarne parfumov. Vaša oblačila pričnejo dišati, ne da bi se za to trudili. Premišljevanje o življenju zlobnih pa je po drugi strani kot obisk tovarne oglja; naša oblačila postanejo sajasta, pa čeprav se oglja neposredno sploh ne dotaknemo.

Jezus Kristus je vse svoje življenje razodeval globoko sočutje in ponižnost. Običajno ljudje druge spoštujejo le, če pripadajo ugledni družini. V nasprotnem primeru jim ne bodo izkazali kaj dosti spoštovanja. Druge gledamo skozi objektiv svojega ega. V duhovnosti pa druge sprejemamo brez kakršnihkoli predsodkov. Kjer je dobrota, jo moramo sprejeti. To je tisto, kar nas učijo veliki mojstri.

Ne le to, Jezus ni živel kot kralj, kakor je večina pričakovala, ampak kot eden izmed ljudi, kot služabnik vseh. Zato je bil zlahka dostopen revnim in prikrajšanim. Ne glede na to, kako visok družbeni položaj imamo v življenju, bi morali biti vsi tako razsežni, da bi vsakogar videli kot enakovrednega. To je resnično vzvišeno stanje. Če ga ne moremo doseči, potem pa moramo biti sposobni gledati na druge vsaj brez jeze in sovraštva. Živimo v časih, ko medsebojnega bratstva ni več in vsakdo razmišlja, kaj lahko nagrabi od drugih. Morda je težko videti vse ljudi kot enakovredne, vendar ko bomo razumeli duhovnost, bomo to vizijo sposobni doseči.

Trenutno smo za svojo srečo odvisni od drugih. Zaradi te odvisnosti, izgubljamo izkušnjo resnične svobode. Zaradi te navezanosti na ego, zgrešimo izkušnjo poznavanja našega Pravega Jaza. Ni pomembno, kako močno se trudimo veslati v čolnu, ki je privezan za obalo, saj se le-ta ne bo premaknil naprej niti za centimeter. Podobno, če želimo napredovati v duhovnosti, se moramo odpovedati predstavam “jaz” in “moje.” Razumeti moramo, da smo le orodje v rokah Božanskega, in da je tisto, ki nam omogoča karkoli početi, Božanska moč.

Stvari lahko nadzorujemo le do neke mere. Onkraj tega pa je tisto, kar povzroči, da se stvari zgodijo, Božanska milost. Napore moramo vlagati z držo predanosti. Tudi kadar zmagamo na kakšnem tekmovanju, moramo skloniti glavo in se pripogniti, da bi prejeli medaljo. Ponižnost je ključ, ki odpre srce.

Cilj življenja vsakega mahatme je voditi druge, da bi v sebi našli nebesa. Pokažejo nam, da nas dobra dejanja privedejo bližje Bogu. Skozi svoje življenje je Jezus Kristus učil svet, da družba duhovnega iskalca nagrajuje le s krono iz trnja. Vse mahatme so se morale skozi vse svoje življenje soočati s številnimi izzivi, a ker so imele izkušnjo Resnice, jih ni moglo nič zaustaviti.

Če si kadilec, ta božič svoji družini  podari takšno darilo, da prenehaš s kajenjem. Z denarjem, ki ga boš prihranil z odrekanjem tej razvadi, lahko pomagaš človeku v stiski. Hkrati pa to tudi varuje tvoje zdravje. Če si alkoholik, si poišči pomoč, da boš v imenu ljubezni do svoje družine prenehal piti alkohol. Tako boš osrečil svojo družino, hkrati pa se tvoje zdravje ne bo več slabšalo. Če preveč ješ, prenehaj jesti odvečno hrano in se navadi jesti manjše porcije bolj hranljive hrane. To nas bo napravilo manj lenobne in bo izboljšalo naše zdravje.

Takšna darila, ki privrejo iz žrtvovanja, prinesejo neizmerno veselje. Amma ne pravi, da ne bi smeli pošiljati čestitk in daril ali početi kakšnih drugih takšnih reči. To lahko našim ljubljenim prinese ljubeče spomine. Vendar so prava darila naša dejanja, ki resnično koristijo drugim. Takšen je pravi način praznovanja božiča.

Praznovanje, kot je božič, je tudi klic k prebuditvi tistih, ki ne vedo, kakšen je cilj človeškega življenja. S stališča starih indijskih modrecev smo vsi Božji otroci. Gurujev glas prebudi učenca, ki spi v globokem zimskem spanju. Kaj pravi ta glas? “To je rojstvo nove dobe! Ti bi moral biti njen ustvarjalec. Zato se prebudi, vstani! Radostno si naprti culo žrtvovanja in predanosti! Ta cula ni breme. Namesto tega nam bo dala krila, da poletimo visoko v svet duše, v Pravi Jaz.”

Duh božiča je dajanje in skrb za druge. Ne osredotočajmo se zgolj na svoje življenje. Ozrimo se malo naokoli in zaznajmo tudi potrebe drugih. Tudi če smo sposobni pomagati le enemu samemu človeku, bo to veliko spremenilo. Če lahko to storimo, bo to zares pravo božično praznovanje.

Naj duh božiča navdihne moje otroke, da bodo poleteli visoko v svet miru in radosti. Naj vas vselej blagoslavlja milost.