Amma Slovenija

Ob Dnevu žena osvežimo Ammin nagovor, ki ga je imela Mata Amritanandamayi – Amma ob svetovni mirovni pobudi verskih in duhovnih voditeljic 7. oktobra 2002 v Palači narodov v Ženevi, saj je še danes povsem aktualen, najbrž še bolj, kot kdajkoli prej.

Moški in ženske so v Amminih očeh enakovredni. Amma želi odkrito izraziti Svoje poglede na to témo. Ta opažanja ne veljajo nujno za vsakogar, vendar pa veljajo za večino ljudi.

V sedanjem času večina žensk spi. Ženske pa bi se morale prebuditi in vstati. To je ena izmed najnujnejših potreb današnjega časa. Ne da bi se morale prebuditi zgolj ženske v deželah v razvoju – pač pa to velja za ženske po vsem svetu. Ženske v deželah, kjer prevladuje materializem, bi se morale prebuditi v duhovnost. Ženske v deželah, v katerih so prisiljene ostajati znotraj ozkih zidov religiozne tradicije, pa bi se morale prebuditi v sodobno razmišljanje. Obstaja vsesplošno prepričanje, da bo do prebujenja žensk in vzpona kulture prišlo z izobraževanjem in materialnim razvojem. Toda takšno razmišljanje se je sčasoma izkazalo za preveč omejeno. Šele ko bodo ženske hkrati s sodobno izobrazbo vsrkale tudi večno modrost duhovnosti, se bo v njih prebudila moč – in povzpele se bodo v delovanje.

In kdo bi moral prebuditi žensko? Kaj ovira njeno prebujanje? Pravzaprav ženske ali njenih prirojenih lastnosti materinstva – lastnosti kot so ljubezen, sočutje in potrpežljivost, ne more ovirati nobena zunanja sila. Ona in samo ona je tista, ki se mora prebuditi. Njen um je edina resnična ovira, ki preprečuje, da bi se to zgodilo. V večini držav še vedno prevladujejo razna pravila in vraževerna prepričanja, ki ponižujejo ženske. Primitivni običaji, ki so si jih v preteklosti izmislili moški, zato da bi izkoriščali in si podjarmili ženske, so živi še dandanes. Spomin na te grozote, ki so jih skozi zgodovino izvajali proti ženskam, sega zelo globoko. Ženske so se s svojim lastnim umom hipnotizirale. Iz tega magnetnega polja pa se lahko izkopljejo le same. To je edini način.

Poglejte slona. S svojim rilcem lahko izruva tudi ogromna drevesa. Ko je slon, ki živi v ujetništvu, še mladiček, ga z močno vrvjo ali verigo privežejo k drevesu. Ker je njegova narava takšna, da se prosto potika naokoli, si slonček z vso svojo močjo nagonsko prizadeva, da bi vezi strgal. Vendar ni dovolj močan, da bi mu to tudi uspelo. Ko spozna, da njegov trud ne daje rezultatov, sčasoma obupa in se preneha truditi. Pozneje, ko slon povsem odraste, ga lahko privežemo na majhno drevo že s tanko vrvjo. Takrat bi se zlahka lahko osvobodil tako, da bi izruval drevo ali pretrgal vrv. Toda ker je njegov um izurjen na podlagi preteklih izkušenj, se niti najmanj ne poskuša osvoboditi.

Enako se dogaja z ženskami. Neskončni potencial, ki je prirojen tako moškim kot ženskam,  je enak. Če ženske zares želijo, jim ne bo težko streti okovov – pravil in izurjenosti, katere jim je vsilila družba. Največja moč žensk se nahaja v njihovem prirojenem materinstvu, v njihovi ustvarjalni moči, ki daje življenje.  In ta moč lahko pomaga ženskam izpeljati mnogo silnejše spremembe v družbi, kot bi jih kdajkoli lahko dosegli moški.

Zastareli, hromeči koncepti, ki so bili izmišljeni v preteklosti, ženske ovirajo pri doseganju duhovnih višin. To so sence, ki jih še vedno preganjajo ter vzbujajo strah in nezaupanje v njih. Ženske bi se morale od svojih strahov in nezaupanja osvoboditi. Kajti to so iluzije. Omejitve, za katere same mislijo, da jih imajo, niso resnične. Ženske morajo zbrati moč, da bodo premagale te umišljene omejitve. To moč pa že imajo v sebi; je prav tukaj! In nekoč, ko bo ta moč obujena, nihče več ne bo mogel zaustaviti nadaljnjega pohoda žensk na vseh področjih življenja.

Moški večinoma verjamejo v moč mišic. Na površinski ravni gledajo na ženske kot na svoje matere, žene ali sestre. Vendar ni nobene potrebe prikrivati dejstva, da imajo moški na globlji ravni še vedno veliko odpora, kadar gre za pravilno razumevanje, sprejemanje in priznavanje žensk ter ženskega aspekta življenja.

Amma se spominja naslednje zgodbe:

V neki vasi je živela ženska, ki je našla neizmerno srečo v nesebičnem služenju drugim kot obliki služenja Bogu. Vaški verski voditelji so jo izbrali za enega od svojih duhovnikov. Bila je prva ženska imenovana za duhovnico na tem področju in to moškim duhovnikom ni bilo niti malo povšeči. Toda vaščani so zelo cenili njeno izjemno sočutje, skromnost in modrost. To je pri moških duhovnikih povzročalo nemalo ljubosumja. Nekega dne so bili na versko srečanje na nekem otoku povabljeni vsi duhovniki. Do otoka je bila potrebna triurna plovba z barko. Ko so se duhovniki vkrcevali na barko, so na svojo osuplost opazili, da duhovnica že sedi tam. Med seboj so godrnjali: »Kako  zoprno! Noče nas pustiti pri miru!« Čoln je izplul, a že po uri plovbe je motor nenadoma ugasnil in barka se je ustavila. Kapitan je vzkliknil: »Oh ne, obtičali smo! Pozabil sem natočiti gorivo!« Nihče ni vedel, kaj naj storijo. Na obzorju ni bilo videti nobenega drugega plovila. V tem trenutku je duhovnica vstala in dejala: »Ne skrbite, bratje! Bom šla jaz po gorivo.« Ko je to rekla, je stopila iz čolna in se peš odpravila prek vode. Duhovniki so jo gledali zelo začudeno, toda kaj hitro pripomnili:” Poglejte jo! Saj niti plavati ne zna!”

Na splošno imajo moški tak odnos. V njihovi naravi je, da omalovažujejo in zavračajo dosežke žensk.

Ženske niso dekoracija ali predmeti namenjeni nadzoru moških. Moški silijo ženske, naj postanejo kot lončnice, tako da jim krnijo svobodo in razvoj. Ženske niso bile ustvarjene za užitek moških. Moški jih skušajo spremeniti v kasetofone, ki bi jih lahko v skladu s svojimi muhami in kapricami po mili volji nadzorovali s pritiskom na stop in start, jih previjali naprej in nazaj, namesto da bi jim dovolili rasti. Moški se smatrajo za boljše od žensk, tako fizično kot tudi intelektualno. Aroganca zgrešene moške miselnosti – da ženske brez odvisnosti od moških ne morejo preživeti v družbi – je očitna v vsem, kar moški počnejo. Na primer, celó v materialno razvitih državah potiskajo ženske na rob, ko gre za delitev politične moči z moškimi. Zanimivo je videti, kako so države v razvoju v primerjavi z razvitimi državami daleč spredaj pri zagotavljanju možnosti za vzpon žensk v politiki. A kljub temu, razen nekaterih izjem, ki jih lahko preštejemo na prste, koliko žensk pa lahko vidimo v areni svetovne politike? Ali je tako zato, ker so nesposobne, ali pa je to morda posledica moške arogance?

Primerne okoliščine in podpora okolice bi ženskam zagotovo pomagale, da se prebudijo in povzpnejo. Vendar pa to samo po sebi ni dovolj, dokler iz teh okoliščin ne bodo povlekle navdiha in našle moči v sebi. Resnična moč in sila ne prihajata od zunaj; potrebno ju je najti v sebi. In pogum je lastnost uma; ne gre za kakovost telesa.

Ženske morajo najti svoj pogum. Imajo moč za boj proti družbenim pravilom, ki preprečujejo njihov napredek. To je Ammina osebna izkušnja. Do nedavnega ženskam ni bilo dovoljeno opravljati čaščenja v notranjem svetišču templja; niti ni smela posvetiti templja, izvajati vedskih obredov ali recitirati vedskih manter. Toda Amma ženske spodbuja in jih postavlja, da takšne stvari delajo. In Amma tudi osebno izvaja obrede posvetitve v vseh templjih, ki jih gradimo. Številni so protestirali proti temu, da bi ženske počele te stvari, kajti že generacije so vse te slovesnosti in obrede izvajali izključno moški. Tistim, ki sprašujejo, zakaj to počnemo, Amma pojasnjuje, da častimo Boga, ki je onkraj vseh razlik, ki ne razlikuje med moškim in žensko. Kot se je izkazalo, to revolucionarno potezo podpira večina ljudi. Te prepovedi nastrojene proti ženskam pravzaprav niso bile nikoli del starodavne hindujske tradicije. Po vsej verjetnosti so si jih kasneje izmislili moški, ki so pripadali višjim slojem družbe, z namenom, da bi izkoriščali in zatirali ženske.

Indija ima bogato dediščino priznavanja in spoštovanja žensk. V starodavni Indiji so bile sanskrtske besede, s katerimi je mož naslavljal svojo ženo naslednje: Pathni – tista, ki vodi svojega moža skozi življenje; Dharmapathni – tista, ki vodi svojega moža po poti pravičnosti; in Sahadharmacharini – tista, ki skupaj s svojim možem hodi po poti pravičnosti. Te besede kažejo na to, da je ženska uživala enak položaj kot moški, ali morda celó višji. Pravzaprav se je ženske smatralo kot utelešenja moči. V Indiji se Najvišjega nikoli ni častilo zgolj v Njegovem moškem aspektu. Časti se ga tudi v Njegovih ženskih aspektih kot Mater, kot Boginjo in kot Stvarnico-Ohranjevalko-Uničevalko. V Indiji se časti Sarasvati kot Boginjo Modrosti in Učenja; Lakšmi kot Boginjo Blaginje; in Durgo kot Boginjo Moči in Sile. Isto silo se časti kot Santana-Lakšmi za potomstvo, kot Bhagja-Lakšmi za blaginjo in še v različnih drugih aspektih. Vzvišena tradicija čaščenja ženske kot človekove lastne matere in kot matere vesolja je v Indiji edinstvena. Indijci za svojo mater smatrajo tudi vso naravo.

Splošno prepričanje je, da je religija, ki namenja najslabši status ženskam, islam. Toda Koran govori o lastnostih, kot so sočutje in modrost in o bistvu Božje narave, kot je ženska.

V krščanstvu se Najvišje Bitje časti izključno kot Oče v nebesih, Sin in Sveti Duh. Ženski aspekt Boga ni tako široko prepoznaven. Kristus je moške in ženske obravnaval enakovredno. Sveto pismo govori tudi o brezmadežnem spočetju Kristusa skozi Devico Marijo.

Zato da so se rodili Kristus, Krišna in Buda, je bila potrebna ženska. Zato da so se lahko utelesili, je Bog potreboval žensko, ki je pretrpela vse bolečine in muke nosečnosti in poroda. Moški tega ni bil sposoben. A kljub temu nihče ne smatra, da je krivično od žensk, da jim vladajo moški.

Nobena pristna religija ne diskriminira žensk. Tisti, ki so uresničili Boga, moških in žensk ne vidijo kot različne; v Bogu uresničene duše vidijo vse kot enakovredne. Če obstaja kakršnokoli pravilo, ki zatira ženske, je nastalo zaradi sebičnosti moških; to ne more biti po Božjem predpisu.

Katero oko je pomembnejše, levo ali desno? Obe sta enako pomembni. Enako je s položajem moških in žensk v družbi. Oboji bi se morali zavedati svojih edinstvenih odgovornosti ali dharme. Moški in ženske morajo podpirati drug drugega. Samo na ta način lahko ohranjamo harmonijo sveta. Ko moški in ženske postanejo moči, ki dopolnjujejo drug drugega, in napredujejo skupaj z občutkom sodelovanja in medsebojnega spoštovanja, bodo dosegli popolnost. V resnici je moški del ženske. Vsak otrok najprej leži v materini maternici, kot sestavni del ženskega bitja. Kar zadeva rojstvo, je edina vloga moškega ta, da daruje svoje seme. Zanj je to zgolj trenutek užitka; za žensko pa je to devet mesecev odrekanja. Ženska je tista, ki sprejme, spočne in omogoči, da je to življenje del njenega bitja. Ona ustvari najbolj ugodno ozračje za življenje, ki raste v njej, nato pa to življenje rodi. Ženske so v prvi vrsti matere, ustvarjalke življenja. V vseh moških obstaja prikrito hrepenenje po tem, da bi bili znova v objemu brezpogojne materinske ljubezni. To je eden izmed subtilnih razlogov privlačnosti, ki jo moški čutijo do žensk – ker je moški rojen iz ženske.

Nihče ne more podvomiti v dejstvo materinstva – da so moški ustvarjeni iz žensk. Kljub temu pa tisti, ki nočejo zlesti iz kokona svojega ozkogledega uma, tega nikoli ne bodo mogli razumeti. Tistim, ki poznajo samo temo, ne moreš razložiti luči. Porod je stvar, ki si jo ženska lahko lasti izključno kot svojo. S to močjo v sebi lahko vpliva na ves svet. Načelo materinstva je tako prostrano in mogočno kot vesolje sámo.

»Je Bog moški ali ženska?« Odgovor na to vprašanje je, da Bog ni niti moški niti ženska – Bog je »Tisto.« Ampak če že vztrajate pri tem, da bi Bog moral imeti spol, potem je Bog prej ženska kot moški, ker je moški vsebovan v ženski.

Vsakdo – ženska ali moški – ki ima pogum, da premaga omejitve svojega uma, lahko doseže stanje univerzalnega materinstva. Lastnosti materinstva so ženske rojstne pravice. Ljubezen prebujenega materinstva je ljubezen in sočutje ne le do svojih lastnih otrok, temveč do vseh ljudi, živali in rastlin, skal in rek – ljubezen, ki sega do vse narave, do vseh bitij. Resnično, za žensko, v kateri se je prebudilo stanje pravega materinstva, so vsa bitja njeni otroci. Ta ljubezen, to materinstvo, je Božanska Ljubezen – in to je Bog.

Polovico svetovnega prebivalstva predstavljajo ženske. Velika izguba je, kadar je ženskam kratena svoboda, da bi lahko napredovale, in kadar jim je odvzet visok družbeni položaj, ki bi ga morale imeti v družbi. Kadar se ženske temu odrečejo, družba izgubi njihov potencialni doprinos. Na svetu je več žensk kot moških. Iz tega sledi, če se držimo načel demokracije in večine, da si ženske zaslužijo mnogo več svobode in spoštovanja, kot ju uživajo. Če so ženske oslabljene, postanejo šibki tudi njihovi otroci. Tako vsa generacija izgubi svojo moč in vitalnost. Šele ko se bo ženskam namenilo spoštovanje, kot si ga zaslužijo, lahko ustvarimo svet luči in zavesti.

Ženske lahko vsako nalogo opravijo enako dobro kot moški – morda celó bolje. Na ravni intelektualne moči ali sposobnosti niso nič slabše od moških. Ženske imajo moč volje in ustvarjalno energijo za vsakovrstno dela. Ne glede na obliko delovanja lahko ženske dosežejo izjemne vrhunce, kar velja še zlasti na duhovni poti. Za dosego tega cilja imajo bistrino uma in intelektualne sposobnosti. Toda česarkoli se lotijo, mora biti začetek vedno pozitiven. Če je začetek dober, bosta tudi sredina in konec samodejno dobra, pod pogojem, da ima potrpljenje, vero in ljubezen. Napačni začetki postavljeni na napačnih temeljih so eden od razlogov, da ženske v življenju toliko izgubijo. Ne gre samo zato, da bi morale ženske z moškimi deliti enak položaj v družbi; problem je, da je ženskam zaradi napačnega razumevanja in pomanjkanja pravilnega zavedanja v življenju dan slab začetek. Zato se ženske trudijo priti do konca brez podpore, ki bi jo potrebovale na začetku.

Če se želimo naučiti brati latinico, moramo začeti s črkami ABC, ne pa z VZŽ. In kaj je ABC v primeru žensk? Kaj je prava narava ženskega bitja, njenega obstoja? To so njene prirojene lastnosti, bistvena načela materinstva. Ne glede na to, katero področje dela ženska izbere, ne bi smela pozabiti teh kreposti, katere ji je Bog ali Narava milostno podaril. Ženska bi morala vsa svoja dejanja izvajati trdno zakoreninjena v teh svojih kvalitetah.

Tako kot so črke ABC začetek abecede, je lastnost »materinstvo« temelj ženske. Preden se preseli na druge ravni, ne bi smela pozabiti tega ključnega dela same sebe. V ženskah je mnogo moči, ki jih pri moških običajno ne najdemo. Ženska ima sposobnost, da se razdeli na mnoge. V nasprotju z moškimi imajo ženske sposobnost početi več stvari hkrati. Tudi če se mora razdeliti in početi veliko različnih stvari hkrati, je ženska obdarjena tudi s sposobnostjo, da vsa dejanja izvede z veliko lepoto in popolnostjo. Celó v svoji vlogi matere je ženska sposobna odkriti mnogo različnih faset svojega bitja – biti mora topla in nežna, močna in zaščitniška ter stroga pri discipliniranju. Takšno zlitje lastnosti redko vidimo pri moških. Torej ženske imajo v družbi v resnici večjo odgovornost kot moški. Ženske držijo v družini in družbi vajeti celovitosti in enotnosti.

Moški um se zlahka poisti s svojimi mislimi in dejanji. Moško energijo lahko primerjamo s stoječo vodo; ne teče. Um in razum moškega običajno obtičita v delu, ki ga opravlja. Moški svoj um težko preusmerijo iz enega fokusa na drugega. Zaradi tega se poklicno in družinsko življenje mnogih moških prepleta. Večina moških ju ne more ločiti. Ženske pa imajo po drugi strani prirojene sposobnosti, da ju ločijo. Globoko zakoreninjena tendenca moškega je, da svojo poklicno persono prinese domov in se temu primerno tudi obnaša v odnosu s svojo ženo in s svojimi otroki. Večina žensk pa vé, kako svoje družinsko in poklicno življenje držati ločeno.

Ženska energija ali energija ženske je tekoča kot reka. Zaradi tega je za žensko enostavno, da je mati, žena in dobra prijateljica, ki svojega moža oskrbuje z zaupanjem. Ima poseben dar, da je vodnik in svetovalec za vso družino. Ženske, ki hodijo v službo, so več kot sposobne, da uspejo tudi tam.

Moč prirojenega materinstva ženske ji pomaga najti globok občutek miru in harmonije v njej. To ji omogoča, da istočasno premisli in se odzove; medtem ko moški stremi k temu, da premisli manj in reagira bolj. Ženska lahko posluša tegobe drugih ljudi in se odziva s sočutjem; vendar kljub temu, kadar se sooča z izzivom, je lahko povsem dorasla določeni situaciji in odreagira tako silno kot vsak moški.

V današnjem svetu je vse kužno in nenaravno. V tem okolju bi morale ženske še posebej paziti, da se njene kvalitete materinstva – njena bistvena narava kot ženske – ne okužijo in popačijo. Vendar, če si ženska ali moški, se bo tvoja prava človečnost razkrila šele, ko bodo v tebi ženske in moške lastnosti uravnotežene.

V nezavednem ženske obstaja moški in v nezavednem moškega ženska. Ta resnica se je veke nazaj pojavila v meditaciji velikih svetnikov in vidcev. To je tisto, kar v hinduizmu pomeni koncept Ardhanarisware (pol Boga in pol Boginje).

Tudi moški so zelo trpeli zaradi izgnanstva ženskega principa iz sveta. Zaradi zatiranja žensk in potlačitve ženskega aspekta v moških, je življenje moških postalo razdrobljeno, pogosto zelo boleče. Tudi moški bi morali v sebi prebuditi svoje ženske lastnosti. V svojem odnosu do žensk in v svojem načinu vzpostavljanja odnosov s svetom bi morali razviti sočutje in razumevanje.

Statistični podatki kažejo, da moški – ne ženske – zagrešijo mnogo več kriminala in ubojev na tem svetu. Samo ljubezen, sočutje in potrpežljivost – temeljne lastnosti žensk – lahko zmanjšajo notranje agresivne, hiperaktivne težnje moških. Prav tako tudi ženske potrebujejo moške lastnosti, zato da jih njihova dobrota in čistost ne bi imobilizirali. Dandanes, ko sta tekmovanje in jeza povsod standard, sta potrpežljivost in strpnost žensk tisti, ki ustvarjata harmonijo, ki obstaja v svetu.

Ženske so moč in pravi temelj našega obstoja v svetu. Kadar ženske izgubijo stik s svojim pravim jazom, ni več harmonije sveta in njeno mesto zasede destrukcija. Zato je ključnega pomena, da ženske povsod po svojih najboljših močeh ponovno odkrijejo svojo temeljno naravo, saj šele po tem lahko rešimo ta svet. Kar današnji svet zares potrebuje, je sodelovanje med moškimi in ženskami, ki temelji na trdnem občutku enotnosti v družini in družbi. Vojne in konflikti, vse trpljenje in pomanjkanje miru v dandanašnjem svetu, se bodo zagotovo v veliki meri zmanjšali, če bodo moški in ženske začeli sodelovati in se medsebojno podpirati. Dokler se harmonija med moškim in žensko, med moškimi in ženskami, zopet ne vzpostavi, mir še vedno ne bo nič več kot oddaljen sen.

Na svetu sta dve vrsti jezika: jezik razuma in jezik srca. Jezik suhega, racionalnega razuma se rad prepira in napada. Njegova narava je napadalnost. Je popolnoma moški, brez ljubezni ali kakršnegakoli občutka soglasja. Ta jezik pravi: »Ne le, da imam jaz prav in da si ti v zmoti, ampak moram to tudi za vsako ceno dokazati zato, da boš priznal, da je res tako.« Nadzor nad drugimi in da bi iz njih napravili lutke, ki bi plesale po njihovi melodiji, je značilno za tiste, ki govorijo ta jezik. Svoje ideje skušajo vsiliti drugim; njihovo srce je zaprto; le redko se menijo za čustva kogarkoli drugega. Edino spoštovanje imajo do svojega lastnega ega in do svoje votle ideje zmage.

Jezik srca, jezik ljubezni, ki je povezan z ženskim principom, pa je povsem drugačen. Tistim, ki govorijo ta jezik, ni mar za njihov ego. Nobenega interesa nimajo, da bi dokazali, da imajo prav ali da so drugi v zmoti. Globoko jih skrbi za soljudi in želijo pomagati drugim, jih podpirati in povzdigniti. V njihovi prisotnosti se preobrazba preprosto zgodi. So prinašalci oprijemljivega upanja in luči na tem svetu. Kdor se jim približa, je kot prerojen. Kadar takšni ljudje govorijo, to ni zato, da bi pridigali, naredili vtis ali se prepirali – to je pravi stik src.

Resnična ljubezen nima ničesar opraviti s poželenjem ali samoljubjem. V resnični ljubezni nisi pomemben ti; pomemben je drugi. V ljubezni drugi ni tvoje orodje za izpolnjevanje tvojih sebičnih željá; ti si orodje Božanskega z namenom delati dobro v svetu. Ljubezen ne žrtvuje drugih; ljubezen daje radost samo po sebi. Ljubezen je nesebična – vendar ne izkorišča nesebičnosti žensk tako, da jih potisne v ozadje, jih obravnava kot predmete. V resnični ljubezni se ne počutiš ničvreden; nasprotno, razširiš se in postaneš eno z vsem – vseobsegajoč, vselej blažen.

Na žalost je v današnjem svetu jezik razuma tisti, ki prevladuje, ne pa jezik srca. Predstavniki poželenja in sebičnosti – ne ljubezni – obvladujejo svet. Starodavni nauki modrecev so bili izkrivljeni, zato da bi se prilegli v ozke okvirje sebičnih željá moških. Pojem ljubezni je bil popačen. To je razlog, zakaj je svet poln konfliktov, nasilja in vojne.

Združiti bi morali žensko srce in moški razum in delovati kot eno bitje. To je način reševanja sporov, nasilja in vojne.

Ženska je ustvarjalka človeške rase. Ona je prvi Guru, prvi vodnik in mentor človeštva. Pomislite na strahovite sile, bodisi pozitivne ali negativne, ki jih lahko eno človeško bitje sprosti v svet. Vsak izmed nas ima daljnosežni vpliv na druge, pa naj se tega zavedamo ali ne. Odgovornosti matere, ko gre za njen vpliv na njene otroke in jim je navdih, ni mogoče podcenjevati.

V reku, da za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska, je veliko resnice. Kjerkoli vidite srečne, mirne posameznike; kjerkoli vidite otroke obdarjene s plemenitimi lastnostmi in dobrimi dispozicijami; kjerkoli vidite moške, ki imajo neizmerno moč, kadar se soočajo z neuspehom in neugodnimi situacijami; kjerkoli vidite ljudi z veliko mero razumevanja, naklonjenosti, ljubezni in sočutja do trpečih in ki se razdajajo drugim – boste običajno našli veliko mater, ki jih je navdihnila, da so postali tisto, kar so.

Matere so tiste, ki so najbolj sposobne v glave človeških bitij zasejati semena ljubezni, vesoljne povezanosti in potrpežljivosti. Med materjo in otrokom je posebna vez. Notranje lastnosti matere se na otroka prenašajo tudi z maternim mlekom. Mati razume srce svojega otroka; v otroka izliva svojo ljubezen, dečka ali deklico uči pozitivne lekcije življenja in popravlja otrokove napake. Otrokov um je kot sveža cementna tla. Vtisi narejeni v tem svežem cementu bodo ostali. Dobre misli in pozitivne vrednote, ki jih gojimo v svojih otrocih, bodo za vedno ostali z njimi. Otrokov značaj je enostavno oblikovati, ko je on ali ona še zelo mlad, a mnogo težje, ko otrok odraste.

Nekoč, ko je Amma v Indiji dajala daršan, je k njej pristopil mladenič. Živel je v tistem delu države, kjer je pustošil terorizem. Zaradi pogostih ubojev in ropanja, so ljudje na tem območju močno trpeli. Ammi je povedal, da je bil vodja skupine mladih, ki so na tem področju opravljali veliko socialnega dela. Molil je k Ammi: »Prosim, daj tistim teroristom, ki so tako polni sovraštva in nasilja, pravilno razumevanje. In vsem tistim, ki so se soočili s tolikšno krutostjo in ki so tako zelo trpeli, prosim, napolni njihova srca z duhom odpuščanja. V nasprotnem primeru se bo stanje samo še poslabšalo in nasilja ne bo konec.«

Amma je bila tako vesela, ko je slišala njegovo molitev za mir in odpuščanje. Ko ga je Amma vprašala, kaj ga je napeljalo, da je izbral življenje socialnega dela, je rekel: »Navdih za to je bila moja mama. Moje otroštvo je bilo temačno in strašno. Ko sem bil star šest let, sem na svoje lastne oči videl, kako so mojega miroljubnega očeta brutalno umorili teroristi. Moje življenje je bilo uničeno. Bil sem poln sovraštva in vse, kar sem želel, je bilo maščevanje. Toda moja mati je spremenila mojo naravnanost. Kadarkoli sem ji rekel, da nekega dne nameravam maščevati očetovo smrt, je rekla: ‘Sin, se bo tvoj oče vrnil v življenje, če boš ubil tiste ljudi? Poglej svojo babico, kako je vedno žalostna. Poglej mene, kako težko se prebijam brez tvojega očeta. In samo poglej sebe, kako si žalosten, ker nimaš očeta. Ali bi rad, da še več mater in otrok trpi, tako kot mi? Ta bolečina bi bila zanje enako huda. Skušaj odpustiti morilcem tvojega očeta za njihova strašna dejanja in namesto tega širi sporočilo ljubezni in vesoljne povezanosti.’ Ko sem odrastel, so me ljudje skušali pridobiti, da bi se pridružil raznim terorističnim skupinam, da bi maščeval očetovo smrt. Toda semena odpuščanja, ki jih je vame zasejala moja mati, so obrodila sadove in sem odklonil. Nekaterim mladim sem dal enak nasvet, kakršnega je meni dala moja mati. To je spremenilo srca mnogih, ki so se mi tedaj pridružili pri služenju drugim.«

Ta fant je v svet raje kot sovraštvo vlival ljubezen in sočutje, ki sta izšla iz izvira ljubezni njegove matere. Tako mati z vplivom, ki ga ima na svojega otroka, vpliva na prihodnost sveta. Ženska, ki je prebudila svoje »materinstvo,« prinese na zemljo nebesa, ne glede na to, kje je. Samo ženske lahko ustvarijo miren, srečen svet. In tako je to, da je roka, ki ziba zibko dojenčka, ista roka kot tista, ki dvigne luč, ki osvetljuje svet.

Moški ne bi smeli nikoli ovirati napredovanja ženske v smeri njenega upravičenega položaja v družbi. Spoznati bi morali, da je celoten doprinos žensk svetu življenjskega pomena. Moški bi se morali z njene poti umakniti; ne, pot bi ji morali pripraviti, da bi bilo njeno napredovanje po njej bolj gladko.

Ženska pa bi morala po svoji strani razmišljati raje o tem, kaj lahko družbi dá, kot o tem, kaj lahko vzame. Takšna drža ji bo zagotovo pomagala napredovati. Poudariti je treba, da ženski ni potrebno od nikogar karkoli sprejeti ali vzeti. Ona se mora preprosto prebuditi. Potem bo sposobna prispevati vse, kar želi dati družbi in dobila bo vse, kar želi.

Namesto, da rjavijo, ker svoje življenje preživljajo znotraj štirih sten kuhinje, bi morale ženske hoditi ven in vse, kar lahko dajo, deliti z drugimi, ter v svojem življenju izpolniti svoje cilje. Enako kot je cel električni tokokrog odvisen od obeh, tako od pozitivne kot negativne energije, je življenje, ki teče v vsej svoji polnosti, odvisno od prisotnosti in doprinosa žensk, kot tudi moških. Šele ko se bodo ženske in moški dopolnjevali in medsebojno podpirali, bo prišlo do njihovega notranjega razcveta.

Na splošno velja, da današnje ženske živijo v svetu, ki so ga oblikovali moški in je izdelan za moške. Ženske takšnega sveta ne potrebujejo; vzpostaviti bi morale svojo lastno identiteto in tako osvežiti družbo. Vendar se morajo spomniti, kaj svoboda dejansko pomeni. Ne gre za dovoljenje, da živijo in se obnašajo tako, kot jim je všeč, ne glede na posledice za druge; to ne pomeni, da bi morale žene in matere pobegniti od svojih družinskih obveznosti. Svoboda in vzpon ženske se mora začeti v njej sami. Pa tudi zato, da bi se v ženski prebudila  in dvignila šakti ali čista moč, se mora najprej ovedeti svojih lastnih slabosti. Potem bo lahko z močjo svoje volje, nesebičnim služenjem in duhovno vadbo te pomanjkljivosti odpravila.

V procesu prizadevanja za ponovno pridobitev svojega pravičnega položaja v družbi, ženske ne bi smele nikoli izgubiti svoje bitne narave. To težnjo je moč videti v mnogih deželah, vendar ženskam ne bo nikoli pomagala doseči resnične svobode. S posnemanjem moških je nemogoče doseči resnično svobodo. Če ženske sáme obrnejo hrbet ženskemu principu, bo to vrhunec popolnega neuspeha žensk in družbe. Potem v svetu težave ne bodo rešene, ampak bo le še slabše. Če ženske zavračajo svoje ženske kvalitete in skušajo postati takšne kot so moški, tako da gojijo zgolj moške lastnosti, se bo neravnovesje v svetu samo še povečevalo. To ni potreba današnje dobe. Prava potreba je, da ženske z razvijanjem svojega univerzalnega materinstva, prav tako pa tudi s svojimi »moškimi« lastnostmi, prispevajo družbi vse, kar morejo.

V nekem smislu so ženske odgovorne za zožitev njihovega lastnega sveta. S tem, ko dajejo prevelik pomen obleki in zunanji lepoti, se ženske nevede prodajajo predstavam, ki jih imajo moški o ženskah. Ženske imajo obveznosti do sveta in do sebe. Prevzeti pa morajo tudi enako odgovornost za razlog družbenega napredka.

Dokler se ženske – tako kot odrasel slon privezan s tanko vrvjo na mladiko – ne bodo zganile, da bi pretrgale vrv in izkoreninile drevo, so na nek način same odgovorne za ustvarjanje svojega lastnega ozkega sveta. Bolj ko se ženska s svojim notranjim materinstvom isti, se vse bolj prebuja v šakti ali čisto moč. Ko bodo ženske v sebi razvile to moč, bo svet vedno bolj prisluhnil njihovemu glasu.

Mnogo je posameznikov in organizacij, kot so ZN, ki podpirajo napredovanje žensk, in Amma jih vse zelo pozdravlja. Ta konferenca je priložnost za nas, da gradimo na tem temelju. Amma želi podeliti nekaj predlogov in prosi, da vsak izmed nas premisli, kaj lahko storimo:

1. Skrajni čas je, da popravimo družbene in verske sisteme, ki so bili oblikovani v preteklosti. Ne le, da je mnogo pravil in praks že zastarelih – ti dejansko blokirajo napredek današnjih žensk. Verske tradicije so pomembne. Ne smemo jih popolnoma zavreči. Kljub temu pa bi si morali verski voditelji močno prizadevati, da bi svoje privržence vodili nazaj na pravo bistvo duhovnosti, in v luči tega obsodili vse vrste krivic do žensk. Verski voditelji bi morali javno spregovoriti proti vsem oblikam zatiranja in nasilja nad ženskami.

2. ZN bi morali biti še naprej prisotni na vojnih predelih in na območjih mestnih sporov, še zlasti zato, da bi zagotovili varna zatočišča za ženske in otroke.

3. Vse veroizpovedi in narodi bi morali obsoditi takšna sramotna dejanja, kot so splavi plodov ženskega spola in detomori.

4. Otroško delo je potrebno odpraviti.

5. ZN bi morali delati na tem, da se odpravi sistem dote. Verski voditelji bi morali ponuditi svojo pomoč pri preprečitvi te nezaželene prakse.

6. ZN in voditelji vseh narodov bi morali okrepiti svoja prizadevanja za zaustavitev trgovanja z otroki in spolnega izkoriščanja mladih deklet. Zakonite posledice takšnega ravnanja bi morale biti učinkovito svarilne.

7. Število posilstev po vsem svetu je osupljivo. In dejstvo, da so v nekaterih državah žrtve posilstva tiste, ki so kaznovane, je nerazumljivo. Ali lahko samo stojimo ob strani in to mirno gledamo? Obstajati bi moralo dogovorjeno, mednarodno prizadevanje za izobraževanje mladih moških s ciljem, da se posilstva za vselej končajo.

8. Dostojanstvo žensk napadajo oglasi, ki ženske obravnavajo kot spolne objekte. Takšnega izkoriščanja ne bi smeli tolerirati.

9. Verski voditelji bi morali svoje privržence spodbujati, da bi nesebično služenje postalo sestavni del njihovega življenja.

10. Pomanjkanje izobrazbe in revščina sta glavna razloga za nazadovanje, s katerim se danes soočajo mnoge ženske. ZN in voditelji vseh narodov bi morali sprožiti posebne projekte za izobraževanje žensk in izkoreninjenje revščine med ženskami.

Bistvo materinstva ni omejeno na ženske, ki so rodile; to je načelo, ki je prirojeno obojim, tako ženskam kot moškim. To je naravnanost uma. To je ljubezen – in ta ljubezen je pravi dih življenja. Nihče ne bi rekel: »Dihal bom samo takrat, ko bom s svojo družino in prijatelji; pred svojimi sovražniki pa ne bom dihal.« Podobno je pri tistih, pri katerih se je prebudilo materinstvo, ljubezen in sočutje do vsakogar tako velik del njihovega bitja, kot dihanje.

Bližajoča se doba bi morala biti posvečena prebujanju univerzalnega materinstva. Ženske vsepovsod po svetu morajo v sebi oživiti lastnosti materinstva. To je edini način, da uresničimo svoje sanje miru in harmonije. In to je mogoče! Je pa povsem odvisno od nas. Ne pozabimo, da resnično vodenje ni to, da bi dominirali ali nadzorovali druge, ampak to, da bi z ljubeznijo in sočutjem služili drugim, in da bi bili z zgledom svojega življenja navdih ženskam in moškim.

Amma bi se rada zahvalila vsem, ki so sodelovali pri organizaciji te vrhovne konference. Amma globoko spoštuje vaša prizadevanja za mir v svetu. Naj seme miru, ki smo ga danes posejali tukaj, pri vseh obrodi sadove.

Povzetek iz knjižice: Prebujanje univerzalnega materinstva – Mata Amritanandamayi (Amma)

Prevedla: Polonca Žugelj – Pori (Varada)