United Nations Academic Impact (UNAI) – START/univerza Amrita
Konferenca o tehnologiji za trajnostni razvoj
Osrednji nagovor Mate Amritanandamayi
Rektorica univerze Amrita
New York, 8. julij 2015
Kot rektorica univerze Amrita je na konferenci, ki sta jo skupaj pripravili UNAI in univerza Amrita, Amma imela svoj nagovor raziskovalcem, predstavnikom 93 vodilnih mednarodnih univerz. V svojem nagovoru je Amma znanstvene skupnosti pozvala, da bi k svojim raziskavam pristopali zavestno in sočutno, s poudarkom na nenehnem povzdignjenju revnih in trpečih v umu. “Dandanes se univerze in njihove raziskovalce v glavnem razvršča na podlagi količine sredstev, ki jih prejemajo, po številu člankov, ki jih objavijo in njihovih intelektualnih sposobnostih, vendar bi morali poleg vsega tega upoštevati tudi, v kolikšni meri smo njihove raziskave sposobni uporabiti za služenje najnižjim in najbolj ranljivim slojem družbe,” je dejala Amma. Ob spodbudi gospoda Ramuja Damodanana, predstojnika UNAI, se je več kot 100 visoko strokovnih delegatov iz 93 univerz pridružilo podpisu osebne izjave, ki izraža njihovo namero sodelovati pri raziskovalno-razvojnih prizdevanjih s specifičnim namenom zagotavljanja humanitarne pomoči in pospeševanja ciljev trajnostnega razvoja pri Združenih narodih.
Ammin nagovor:
Ponižno pozdravljam vse danes tukaj zbrane dostojanstvenike. Ob tej priložnosti bi prav tako rada izrazila svojo iskreno hvaležnost Academic Impact Združenih Narodov (UNAI) za organizacijo tega dogodka in za načela enakosti, ki jih Združeni narodi predstavljajo.
Nekateri od vas se morda sprašujete: “Ali je duhovni osebi, kot je Amma, sploh mesto tukaj?” Tisto, kar me je danes pripeljalo sem, je moja vera v nespornost duhovnega znanja. Pogosto globoko premišljujem o prihodnosti Zemlje, o ohranjanju narave in izginjanju harmonije med človeštvom in naravo. Ta kontemplacija me je privedla do prepričanja, da se morajo znanost, tehnologija in duhovnost združiti, da bi zagotovili trajnosten in uravnotežen obstoj našega sveta. Današnja doba in svet okrog nas zahtevata to preobrazbo.
Znanost in tehnologija dan za dnem rapidno napredujeta na neobvladljiv način. Nihče ne ve, kam pelje ta rast. Ko se ozremo naokoli, vidimo razvojnike, proizvajalce, distributerje in potrošnike, za katere se zdi, da so vsi ujeti v norijo po pridobitvi najnovejših, najboljših in največjih stvari. Sedanje stanje človeštva je takšno, kot da bi otroka spustili v trgovino s sladkarijami.
Dandanes lahko med ležanjem v postelji naročimo karkoli za pojest in popit, za gledat ali poslušat, in to bodo dostavili neposredno k nam domov. Po nove ali rabljene stvari nam nič več ni potrebno hoditi v trgovino. Obstajajo spletne strani za karkoli. Internet revolucionalizira svet, kar je dobro. Zdaj lahko kupimo vse z enim samim klikom—razen nečesa: ljubezni.
Vsi imamo klimatizirane hiše, avtomobile in pisarne. Vendar mnogo ljudi v svojih klimatiziranih sobah ne more zaspati in so odvisni od uspaval. Nekateri v svojih klimatiziranih stanovanjih naredijo celo samomor. Kaj to pomeni? Miru uma ne moremo najti samo z zunanjim udobjem. Zato moramo klimatizirati um. Da bi to lahko dosegli, pa pri tem pomaga duhovnost.
Živimo v dobi interneta. Kamorkoli na tem planetu gremo, moramo imeti internet. Vendar moramo skupaj z internetno (medmrežno) povezavo, ponovno odkriti tudi svojo “Inner-net” (notranje-mrežno) povezavo. Duhovnost nas uči, kako upravljati tako svoje notranje kot zunanje svetove. Za tistega, ki ve, kako plavati, je igra v oceanskih valovih čudovito doživetje, tisti, ki pa ne zna plavati, pa bo prav hitro utonil.
Če pogledamo sodobno življenje, vidimo družbo izobilja potopljeno v bedi. Človeštvo je zaslepil prekomeren pohlep in posledica tega je porast nečloveških dejanj. Duševna razburjenost in stres povzročata nove in doslej neznane vrste bolezni.Zadnje čase smo bili priča tolikšnim naravnim nesrečam in zaskrbljujočim spremembam v svetovnem podnebju, vključno z naglo naraščajočim globalnim segrevanjem. Globoko moramo premisliti o tem, če bo za zaustavitev neizbežne svetovne katastrofe samo človeško prizadevanje dovolj.
Nekoč so ljudje, ker so živeli v sozvočju z naravo, poiskali ugoden dan za sajenje ali podiranje dreves. Preden so posekali drevo, so ga najprej častili, potem pa so se mu opravičili rekoč: “Prosim, odpusti mi to dejanje, ki ga bom sedaj izvedel. Posekal te bom le zaradi nuje.” Kaj pa se dogaja danes? Ne le, da redko sadimo drevesa, poleg tega jih tudi neusmiljeno uničujemo, kakor tudi vso ostalo naravo.
Ko je bila Amma še otrok, so si ljudje na rane polagali kravji gnoj. To je pomagalo rane hitreje zaceliti in hkrati preprečilo okužbo. A če bi dandanes storili enako, bi se naša rana nemudoma okužila. Kar je bilo v preteklosti zdravilno, se je sedaj obrnilo v strup. To kaže na to, kako onesnažena je postala narava.
Prav tako kot z veliko pompa praznujemo materinski dan, dan očetov, valentinovo in zahvalni dan, bi morali imeti tudi dan za spoštovanje in čaščenje Matere Narave. Na ta dan bi morali vsi na svetu skušati posaditi vsaj eno drevo. Morda bi lahko to storili celo na dan novega leta, tako da bi bilo to dobro znamenje pričetka leta. Če bomo to storili, bo ta planet postal raj. Drevo je kot hiša, ki jo gradimo za Mater Zemljo.
V stvarstvu je ritem v vsem, neizpodbitno razmerje med celotnim vesoljem in vsakim živim bitjem v njem. Vesolje je kot ogromna medsebojno povezana mreža. Predpostavimo, da imamo neko mrežo. Če jo zatresemo na enem mestu, bo vibracijo čutiti po vsej mreži. Podobno, če se tega zavedamo ali ne, vsa naša dejanja odmevajo skozi vse stvarstvo—pa naj jih izvajamo kot posameznik ali kot skupina. Mi nismo osameli otoki, temveč členi iste verige.
Ko človek, narava in moč, ki je onkraj obeh, delujejo kot eno, obstaja harmonija. Vendar zdaj dajemo pomen samo človeškim bitjem in njihovim odkritjem. Naše življenje danes nima nobenega prostora za vrednote. Splošno prepričanje je, da so vrednote nepomembne in nepotrebne.
Za nemoteno delovanje kakršnegakoli motorja, je potrebno olje. “Olje,” ki nam pomaga živeti brez večjega trenja, so naše vrednote. Te vrednote se razvijajo skozi duhovno razmišljanje.
Obstajata dve vrsti izobraževanja: izobraževanje za preživljanje in izobraževanje za življenje. Ko študiramo na fakulteti, da bi postali zdravnik, odvetnik ali inženir, je to izobraževanje za preživljanje. Po drugi strani pa izobraževanje za življenje zahteva razumevanje bistvenih principov duhovnosti. Pravi cilj izobraževanja ni ustvariti ljudi, ki lahko razumejo zgolj jezik strojev. Glavni namen izobraževanja bi moral biti prenos srčne kulture—kulture, ki temelji na trajnih vrednotah.
Amma se je rodila v majhni ribiški vasici, kjer je 90 odstotkov ljudi živelo od priložnostnega zaslužka. Mnogi v vasi so imeli bolezen srčnih zaklopk. Čeprav so jim postavili diagnozo blokada srčne zaklopke, niso mogli oditi na operacijo, saj je bilo mogoče zaklopke dobiti samo iz tujine in so bile zelo drage. Tako so ljudje, ki bi lahko živeli do 70. ali 80. leta starosti, umrli že pri tridesetih ali štiridesetih. Amma je premišljevala: “Ko bi le našli način izdelave zaklopk, ki ne bi bil tako drag.” Tako se je pričelo Ammino zanimanje, da bi raziskave namenjali služenju ubogim.V nekaterih vaseh nimajo ženske prav nobene izobrazbe in so nepismene, zato jih njihovi možje zlahka izkoristijo s ponarejanjem njihovih podpisov, celo za tisto malo vladne pomoči, ki bi jo lahko prejele. Iz tega razloga smo pričeli s programi opismenjevanja žensk. Odločili smo se tudi, da tem ženskam nudimo poklicno usposabljanje z uporabo haptičnih vmesnikov.
Sedanji razkorak med bogatimi in revnimi je vir nesreče vsega sveta, ta razlika pa se iz dneva v dan še povečuje. Gora na eni strani in brezno na drugi—takšna je trenuta situacija. Na eni strani nekateri živijo tako, da milijone in milijone razmetavajo za luksus. Na drugi strani pa so takšni, ki se v lakoti in bolečini borijo, da bi zaslužili dovolj za vsaj en obrok—da bi zaslužili dovolj za vsaj en odmerek zdravila, ki ga dnevno nujno potrebujejo. Če bomo z zmanjšanjem tega razkoraka še naprej odlašali, bo to privedlo do nasilja ali se celo končalo v neredih. Most ljubezni in sočutja, ki povezuje ti dve skupini, je skrajno potreben.
Revščina je za človeštvo grozno trpljenje in uničuje vso dobroto in nadarjenost. Je vzrok vse moralne degradacije.
Nekoč ko je imela Amma program nekje v tujini, je prišla na daršan tudi neka skupina brezdomnih otrok, ki so bolj ali manj živeli v podzemlju mestne podzemne železnice. Za Ammo so narisali risbice. Večina risb je prikazovala nasilne prizore z bombami, raketami in bojnimi ladjami. Nek otrok je narisal Jezusa Kristusa in Marijo, vendar z orožjem v njunih rokah. Ko je Amma otroka vprašala, zakaj je Jezusa Kristusa narisal z orožjem, je deček rekel: “Mar mu ni treba jesti, ko je lačen? Če ima orožje, ga lahko v nekoga uperi in ga oropa.”
Amma je vprašala dečka: “Sin, ali je edini način pridobivanja denarja tak, da v nekoga uperimo orožje?”
Deček je odgovoril: “Tako počne moj oče.”
“Ali tvoj oče ne more delati, da bi tako zaslužil denar?” je vprašala Amma.
Deček je odgovoril: “Moj oče je dovolj zdrav, da bi lahko delal. Šel je tudi na številne razgovore za delo, vendar ga ni nihče nikoli najel. Nihče ne bo najel ljudi, kot smo mi. Zato moj oče uporablja orožje. Na tak način nas preživlja.”
Osebne izkušnje in situacije, katerim so priča otroci, zapustijo v njihovem umu globok vtis. Revščina in občutek manjvrednosti, ki ju ta vtis ustvari, se pogosto odražata kot nasilne težnje, že tudi pri zelo mladih letih. Na tak način pa se v družbi spodkopavajo vrednote. V takšnih situacijah sta ljubezen in sočutje še posebej potrebna.
Mnogi ljudje so cinični, kar se tiče duhovnosti. Kaj pa je duhovnost? Prava duhovnost je sočutje v delovanju; začne se in doseže svoj vrhunec v sočutju. Če bi zmogli preobraziti sočutje zgolj iz besede v pot delovanja, potem bi bili sposobni rešiti 90 odstotkov svetovnih humanitarnih problemov.
V reki je čofotala riba. Opazila jo je opica, ki si je prišla pogasit žejo. Mislila si je: “Ta uboga ribica trpi, ker jo je ujel tok. Moram jo rešiti!” V svojem impulzivnem sočutju je opica zgrabila ribo in jo položila na breg reke. Riba se je pričela dušiti in je kmalu poginila.
Kaj pa če bi opica ribo, preden bi jo vzela iz vode, skušala razumeti? Kaj če bi jo najprej vprašala: “Ali te smem vzeti iz vode?” Riba bi odgovorila: “Oh, ne! Če boš to storila, bom umrla!” Delovanje brez razumevanja je prav takšno kot opičin poskus reševanja ribe. Srce in razum morata v vseh naših dejanjih priti skupaj.
Nekoč je nek moški k Ammi pripeljal nekega 10-letnega dečka. Želel je, da bi Amma tega dečka vzgajala v ašramu in ji povedal, kako je deček postal sirota. Dve leti prej je umrl njegov oče, zato sta njegova mati in sestra odšli delat v svečarno blizu njihovega doma. Nato je njegova mati zbolela za kronično boleznijo ledvic in tako ni mogla več delati, saj je bila priklenjena na posteljo. Čeprav je bila njegova sestra zelo slabo plačana, je bilo to ravno dovolj za njihovo preživetje.
Čez nekaj časa so sprejeli zakon o prepovedi otroškega dela. Lastnika svečarne so aretirali in njegovo podjetje zaprli. Vse otroke, ki so tam delali, pa so odslovili. V obupu zaradi izgube njihovega edinega vira prihodka, je mati zjutraj svojega sina poslala v šolo, potem pa zastrupila svojo hčerko in sebe.
Upravičeno je, da se zaprejo takšne tovarne, vendar pogosto pozabimo na družine majhnih otrok, ki so za svoje preživetje odvisne od teh tovarn. Če bomo videli le en vidik, ne bomo pa videli drugega, bodo v našem poskusu reševanja problema posledice občutili ljudje, ki se nimajo kam drugam zateči.
Ljudje sprašujejo: “V čem je smisel duhovnosti?” Duhovnost nam pomaga razviti razsodnost razlikovanja med tistim, kar je bistveno, in tistim, kar je pretiravanje. Na primer, da bi vedeli, koliko je ura, moramo imeti uro. Čas nam kaže tako ura za 100 €, kot ura za 50.000 €. Če kupimo uro za 100 € in preostali denar pa porabimo za pomoč revnim, bi bilo to veliko služenje družbi. Čeprav lahko vidimo tisoč sonc, ki odsevajo v tisočih posodah z vodo, gre v resnici le za eno samo sonce. Prav tako je tudi zavest v vseh nas ena in ista. S takšno držo bomo sposobni gojiti um, ki daje prednost drugim. Tako kot naša desna roka hiti tolažiti našo levico, če jo kaj boli, lahko tudi mi ljubimo druge in jim služimo, kot ljubimo in služimo sebi.
V svetu obstajata dva tipa revščine. Prvi tip je zaradi pomanjkanja hrane, obleke in zavetja. Drugi tip pa je revščina ljubezni in sočutja. Najprej se moramo lotiti drugega tipa revščine. Kajti če imamo ljubezen in sočutje, bomo z vsem srcem služili in pomagali tistim, ki jim primanjkuje hrane, oblačil in zatočišča.
V neki vasi je bil lep kip Mahatme z iztegnjenimi rokami. Na ploščici pod kipom so bile napisane te besede: “Pridi v moje roke.” Z leti so se roke odlomile. Vaščani so imeli ta kip zelo radi in so bili zato zelo vznemirjeni. Zbrali so se, da bi se odločili, kaj storiti. Nekateri so predlagali, da bi morali kip sneti. Drugi so ugovarjali rekoč, da bi morali narediti nove roke. Nazadnje pa je vstal nek starec in dejal: “Ne. Naj vas ne skrbi glede rok. Pustite ga brez rok.” Ostali vaščani so se odzvali: “Kaj pa napis pod kipom? Tam piše: ‘Pridi v moje roke.’” Starec je odgovoril: “Ni problema. Tik pod besede: ‘Pridi v moje roke,’ dodajte: ‘tako, da mi pustiš delati skozi tvoje roke.’”
Postati moramo roke, oči in ušesa Boga. Naš navdih, moč in pogum morajo priti od Boga. Potem nas strah, dvom in greh ne bodo nikoli omadeževali.
Sonce ne potrebuje svetlobe sveč. Podobno tudi Bog ne potrebuje ničesar od nas. Prej ko slej bo telo umrlo. Mar ni zato bolje zanj, da se obrabi zaradi dela, kot da ga pustimo, da zarjavi zaradi premajhne uporabe? Sicer pa, kakšna je razlika med ljudmi in črvi? Tudi črvi jedo, spijo, se razmnožujejo in sčasoma umrejo. Kaj več od tega pa počnemo mi s svojim življenjem?
Otroci, ali Bog obstaja ali ne, je lahko tema vroče razprave. V vsakem primeru pa noben razumen človek ne more nikoli reči, da ne obstajajo trpeči ljudje; trpljenje lahko vidimo na svoje lastne oči. Amma smatra služenje takšnim ljudem za čaščenje Boga. Amma moli, da se v njenih otrocih prebudi takšna samopožrtvovalna drža. Naj svet skozi vse vas spozna, da vode ljubezni, sočutja, nesebičnosti in požrtvovalnosti v človeških srcih niso presahnile.
V vasi, kjer se je rodila Amma, je bila za približno 1000 družin na voljo samo ena pipa. Vsak človek je lahko napolnil največ en sam vrč vode, vendar je bilo za to potrebno čakati od jutra do noči. Včasih na koncu vode sploh nismo dobili. Zaradi takšnih izkušenj se Amma, če kdaj vidi, da iz pipe curlja voda, počuti, kot da bi namesto vode tekla njena kri. Lahko bi pomislili: “Kako naj prenehamo tratiti vodo? Na koga naj se obrnemo, da najdemo rešitev?” Amma je živela celo brez osnovnih življenjskih potrebščin in je bila priča trpljenju ljudi okrog sebe. Posledica tega je, da kadarkoli vidi drugega človeka v bolečini, instiktivno začuti potrebo, da bi mu pomagala. Narava je naša mati. Medtem ko nas ima morda naša rodna mati v naročju nekaj let, nas Mati Narava drži v svojem naročju vse življenje.
Amma ima eno željo. Vse univerze bi morale svoje študente tekom njihovega izobraževanja za vsaj mesec ali dva poslati v siromašne podeželske vasi ali v revne mestne četrti (slume). Tako bi se lahko neposredno srečali z vprašanji in problemi, s katerimi se soočajo revni. Potem bi lahko razvijali rešitve in napisali poročila o vsem, kar so študirali. To bi nam pomagalo na najučinkovitejši način pomagati revnim, hkrati pa bi v današnji mladini prebudilo sočutje.
Dandanes se univerze in njihove raziskovalce v glavnem razvršča po količini sredstev, ki jih prejmejo, po številu člankov, ki jih objavijo in njihovih intelektualnih sposobnostih. Tudi fakultete se promovirajo po enakih kriterijih. Poleg tega bi morali vzeti v obzir, koliko smo sposobni njihove raziskave uporabiti za služenje najnižjim in najbolj ranljivim slojem družbe. Potem bi bilo to tako, kot da bi zadišalo zlato. V našem pristopu k trajnostnemu razvoju ne smemo pozabiti, da ravno s krepitvijo ljudi na dnu piramide, postaja vsa naša družbena zgradba zdrava in močna.
Naj bo drevo našega življenja trdno zakoreninjeno v tleh ljubezni. Naj bodo dobra dela listi na tem drevesu, prijazne besede njegovi cvetovi, mir pa plodovi. Naj svet zaživi kot ena sama družina, združena v ljubezni. Naj bomo tako sposobni ustvariti svet, v katerem prevladujeta mir in zadovoljstvo. To je Ammina iskrena molitev.
|| lokah samastah sukhino bhavantu ||
“Naj bodo vsa bitja povsod mirna in srečna.”
{poglejte si video pri Združenih narodih. Ammin govor se prične po 20.55 minutah s predstavitvijo}
ali video: tukaj
Postati moramo roke, oči in ušesa Boga.
Glasen aplavz Ammi
Amma Slovenija 