Amma Slovenija

Celotni nagovor Mate Amritanandamayi o trgovanju z ljudmi in sodobnem suženjstvu, ki ga je imela 2. decembra 2014 na Papeški akademiji znanosti v Vatikanu

2. december 2014

Amma se klanja vsem danes tukaj zbranim, ki ste utelešenje Božanske Ljubezni in Najvišjega Jaza.

Vaša Svetost in častni gostje … Najprej bi rada izrazila svojo iskreno zahvalo za to, da lahko sodelujem pri takšnem zgodovinskem zborovanju. Rada bi izkoristila to priložnost, da se zahvalim za odločnost in družbeno zavezanost Njegovi Svetosti in kanclerju Papeške akademije znanosti, spoštovanemu škofu Marcelu Sánchez Sorondo, ki je trdo delal za to, da je organiziral ta zbor.

Trgovanje z ljudmi je eno izmed najhujših prekletstev, ki trpinčijo družbo, in to ne le v tem stoletju, pač pa že od samega spočetka. Bolj ko skušamo suženjstvo in prisilno delo izkoreniniti, se zdi, da se le-to povrne nazaj z dvojno močjo. Je kot zlobni duh, ki nas neprenehoma preganja. Kot je navedla Njegova Svetost: “Trgovanje z ljudmi je odprta rana na telesu sodobne družbe. To je zločin proti človeštvu.”

Dolžnost vsake države je, da izvaja zakone, ki zadevajo in služijo za odpravo tega izredno krutega in nemoralnega zločina ter osvobodi in zaščiti žrtve takšne usode. To je tudi moralna odgovornost vsakega državljana, ki se zavzema za pravičnost in družbeni blagor. Vendar pa se vsi zavedamo grenke resnice, da tega problema ni mogoče rešiti zlahka, saj je rana trgovanja z ljudmi stara že stoletja in zelo globoko vraščena.

Trgovanje z ljudmi raztrga življenja nedolžnih in nemočnih otrok, ki objamejo življenje s srcem polnim sladkih sanj o prihodnosti, a te izginejo, so na koncu uničene in zavržene.

Blagoslov življenja smo prejeli skozi Božje sočutje. To življenje nam je dano zato, da bi ga preživeli z opravljanjem dobrih del kot daritev Bogu. Uničenje življenja nekoga drugega je zloraba Božjega darila. Vsa živa bitja so orodja v rokah Božanskega.

Božje pravo je pravičnost ali dharma. Naj si vsi prizadevamo spoštovati in upoštevati te zakone. Trgovanje z ljudmi je nepravično.

Vsi verski voditelji imajo sposobnost pomagati obojim, storilcem—tistim, ki sočloveka ujamejo v mrežo človeškega suženjstva—kot tudi žrtvam, ki so ujete v tej mreži. Oboji potrebujejo vodstvo do prave poti. Verski voditelji morajo biti pripravljeni izbojevati to bitko in podpirati pravičnost. To ni vojna, ki bi pomenila ubijati. Pripravljeni moramo biti na vojskovanje, da bi nemočne rešili iz prijema demonskih umov. Nočemo odziva, ki se rodi iz maščevanja zaradi zaznanih kastnih, verskih in drugih razlik. Namesto tega moramo razviti empatijo in uvideti božansko v vsakem človeku.

Človeški um je ustvaril mnogo razkolov v imenu vere, kaste, jezika in nacionalnih meja. Skušajmo ustvariti most vseobsegajoče čiste ljubezni, da bo zrušil te samonastale zidove. Vsako otrdelo srce se bo v ljubezni zmehčalo. Ljubezen lahko širi svetlobo tudi skozi najgostejšo temo. Nesebična ljubezen preobrazi um iz demona, ki nas zasužnjuje, v našega osvoboditelja. Tisti, ki trgujejo in zasužnijo druge, so postali žrtve negativnega uma. Verski voditelji bi morali brez prikritih motivov oblikovati akcijski načrt rehabilitacije, ki temelji na nesebični ljubezni in duhovnosti, ki je bistvo vseh veroizpovedi.

Ostati tiho ob soočenju z nepravičnostjo je nepravično. Vlade in politični voditelji morajo uveljaviti zakone brez lukenj, zato da se krivi ne bodo mogli izmuzniti in ti zakoni se morajo izvajati dosledno. V mnogih deželah se vlade in različne nevladne organizacije (NVO) borijo proti trgovanju z ljudmi, vendar ni opaziti nobenega zmanjšanja ne v moči in ne v količini dobička tistih, ki delajo posel iz tega, da obravnavajo živa bitja zgolj kot predmete, ki jih je potrebno izkoristiti in na koncu zavreči. Število žrtev tega posla se naglo povečuje. Tako kot korenine ogromnega drevesa, prodirajo tudi korenine te tragedije vse globlje in globlje v družbo. Če  proti tej krivici, ki se dogaja tik pred našimi očmi, ne bomo uspeli storiti česa učinkovitega, bo to pred prihodnjimi rodovi le karikatura pravice.

Žrtve trgovanja z ljudmi izgubijo svoje samospoštovanje in padejo v brezno obupa. Pogosto jih izkoristijo teroristi kot mule za transport drog, samomorilske napadalce in za mnoge druge nezakonite dejavnosti. Nekatera živila, ki jih vsakodnevno uživamo, proizvajajo otroci, ki so prisiljeni delati dan in noč. Ledvice žrtev in drugi deli telesa postajajo na trgu koristno prodajno blago. Ko te žrtve niso več koristne in so se jim kot posledica zlorabe razvile psihične težave ali pa so zbolele za neozdravljivimi boleznimi kot je AIDS, jih nazadnje vržejo na cesto.

Osebno sem videla in slišala na tisoče in tisoče primerov trgovanja z ljudmi. Nekoč je neka ženska prišla k meni in planila v jok. Dejala je: “Amma, imam AIDS. Moja edina želja preden umrem je, da bi videla svojega otroka. Prosim, pomagajte mi.” Ko jo je Amma vprašala, kaj se je zgodilo, je rekla: “Ko sem bila stara devet let, sem pri neki družini delala kot služkinja. Tam sem spoznala starejšega moškega. Rekel mi je, da mi lahko ponudi boljšo plačo in obljubil mi je tudi številne druge ugodnosti. Ker je imela moja družina toliko finančnih težav, sem odšla z njim. Ko sva prispela tja, sem videla, da je tam še mnogo drugih deklet. Z nobeno od njih mi ni bilo dovoljeno govoriti. Nazadnje sem spoznala, da je to bordel. Moški so me pričeli redno posiljevati. Sprva sem bila jezna, prav tako pa sem se počutila krivo za to, kar sem morala početi. Toda sčasoma sem izgubila ves občutek dostojanstva in pričela celo uživati v svojem delu.

Pet let za tem sem rodila deklico. Prvi mesec so mi dovolili, da sem svojega otroka dojila, potem pa so mi jo nepričakovano odvzeli. Po nekaj letih so ugotovili, da imam virus HIV. Onemogočili so mi, da bi še naprej videvala svojega otroka. Ko sem postala zelo bolna, so rekli, da me bodo odpeljali v bolnišnico, a namesto tega so me zavrgli. Rotila sem jih, naj mi vsaj še enkrat dovolijo videti svojega otroka, vendar niso nikoli privolili. Niti me niso več sprejeli nazaj v bordel. H komurkoli sem se obrnila po pomoč, me je tretiral z gnusom in studom. Edino, česar niso storili, je bilo to, da vame niso metali kamenja. Vsa vrata so mi zaprli pred nosom. V tem svetu ne morem več živeti. Želim si le še enkrat videti svojega otroka, preden umrem. Ji bodo vbrizgali hormone, da bo videti starejša, jo izkoristili tako kot so mene in jo nazadnje vrgli ven?”

Ko sem slišala njeno ganljivo zgodbo, sem nekaj ljudi poslala, da bi poiskali njeno hčerko. To je bila težka naloga.

Tudi nekatere druge ženske pripovedujejo Ammi svoje grozljive zgodbe: “Nek moški nas je redno obiskoval. Pomagal je pri vsem, kar je bilo potrebno in postali smo si zelo domači. Čez nekaj časa se je ponudil, da bi najinim otrokom priskrbel delo v tujini, v podjetju svojega prijatelja. Obljubil je, da nam bo vsak mesec pošiljal velike vsote denarja. Vsakomur od nas je vnaprej plačal po 1.000 indijskih rupij. Najine otroke je vzel s seboj. Od tedaj nisva nikoli več videla niti njega niti svojih otrok. Ne veva zagotovo, kje so najini otroci, a sva slišala, da so bili odpeljani v bordel. Ko so ljudje poiskali bordel, so jim povedali, da so otroke že prodali drugam.” Ko je to povedala, sta oba starša planila v jok.“

Danes je zrasla vrednost vsemu. Moški za veliko denarja prodajajo svojo spermo in ženske svoja jajčeca. Toda ironično, v mnogih deželah je mogoče kupiti otroka za prostitucijo ali prisilno delo za pomilovanja vredno vsoto 10 do 20 dolarjev.

Trgovanje z ljudmi je kompleksen problem. Rešitev mora biti večplastna. Ozreti se moramo na vidik dharme, na nepremostljiv vidik revščine, na pravne vidike itd. Tudi socialne službe in kampanje ozaveščanja v tem procesu igrajo veliko vlogo. Le če upoštevamo vse vidike, bomo lahko s pristopom sodelovanja izboljšali to stanje.

Če navkljub rednemu jemanju zdravil sladkorni bolnik še vedno uživa sladko hrano, se bo raven sladkorja v njegovi krvi povišala. Dieta in sprememba načina življenja sta pomembnejši od zdravil. Glede revnih otrok, ki nimajo dostopa do ustrezne izobrazbe, ker primanjkuje šol, česar posledica je, da mnogi otroci obiskujejo šolo le do četrtega ali osmega razreda, samo denar ne bo izboljšal stanja. Za nove generacije, kot tudi za žrtve trgovine z ljudmi, moramo poskrbeti s praktičnim izobraževanjem, ki jim bo pomagalo ustvariti večjo ozaveščenost. Prebuditi moramo njihov speč pogum in samozavest, ki jim bosta pomagala, da se dvignejo. Ovedeti se morajo, da niso nemočni in ranljivi mladi mucki, ampak mogočni in pogumni levi. Pomagati jim moramo povzdigniti njihov um.

Obstajata dve vrsti izobraževanja: izobraževanje za preživljanje in izobraževanje za življenje. Ko študiramo na fakulteti, si prizadevamo postati zdravnik, odvetnik ali inženir—je to izobraževanje za preživljanje. Nasprotno pa izobraževanje za življenje zahteva razumevanje bistvenih principov duhovnosti. Pravi cilj izobraževanja ni ustvariti ljudi, ki lahko razumejo zgolj jezik strojev. Glavni namen izobraževanja bi morala biti pridobitev kulture srca—kulture, ki temelji na trajnih vrednotah.

Kadar gredo Ammini častilci v vasi, da bi vaščanom nudili poklicno usposabljanje,  ženske poučujejo tudi o spolni vzgoji in nudijo izobraževanje za polnejše življenje. Posledica tega je, da so se bile mnoge mlade ženske sposobne same rešiti ljudi, ki so jih skušali prodati za prostitucijo, včasih so to celo njihovi lastni starši. Amma je lahko pomagala 80-im odstotkom žensk, ki so bile prisiljene v prostitucijo in so prišle k njej po pomoč, ostalih 20 odstotkov pa še vednonadaljuje z enakim načinom življenja. Le-te se ne želijo spremeniti in tudi Amma jih ne poskuša siliti, da bi karkoli storile.

Poželenje je neka vrsta lakote. Tudi če smo lačni, ne bomo požrli vsega, kar nam pride pod roke. Če gremo v restavracijo in naročimo hrano, si bodo morda ljudje okrog nas naročili vrsto različnih jedi. Morda pomislimo: “Želim si, da bi namesto te naročil tisto jed.” A čeprav čutimo tako, se bomo do določene mere obvladali. Na ta način se moramo obvladati pri vsem v življenju, še posebej pa moramo obvladati poželenje.

Duhovne vrednote morajo biti vcepljene že v mladosti. Ko je bila Amma še otrok, je njena mati govorila: “Nikoli ne lulajte v reko. Reka je Božanska Mati.” Ko smo plavali v notranjih vodah, in čeprav je bila voda mrzla, smo se lahko zaradi tega, ker smo se spominjali materinih besed, obvladali. Ko razvijemo odnos globokega spoštovanja do reke, je ne bomo nikoli oskrunili. Naše spoštovanje do reke jo je pomagalo ohranjati čisto in čista reka nazadnje koristi vsem, ki jo koristijo. Ni pomembno razpravljati, ali Bog obstaja ali ne. Kar je pomebno, je, da predanost in vera v Boga pomagata ohranjati dobre vrednote in pravičnost v družbi. Te vrednote so tisto, kar prinese ravnotežje družbi in celotnemu stvarstvu.

Ceste so namenjene temu, da po njih vozijo vozila, toda če rečemo: “Vozim lahko, kakor želim,” se nam lahko pripeti prometna nesreča. Tako kot obstajajo prometna pravila, obstajajo podobna pravila za vse v življenju. Duhovne vrednote nam pomagajo živeti v skladu s temi pravili.

Mnogi ljudje si močno prizadevajo, da bi naredili konec otroškemu delu, vendar  problema ne bomo mogli rešiti zgolj s prepovedjo. Nekoč je nek moški k Ammi pripeljal 10-letnega dečka. Želel je, da bi dečka vzgajala v ašramu in povedal mi je zgodbo o tem, kako je ta deček postal sirota. Dve leti prej mu je umrl oče, zato sta njegova mati in sestra odšli delat v tovarno z vžigalicami v bližini njihovega doma. Njegovi materi so odkrili kronično bolezen ledvic in ni več mogla delati, saj je bila priklenjena na posteljo. Čeprav je bila njegova sestra zelo slabo plačana, je bilo to ravno dovolj, da so še shajali. Čez nekaj časa so pričeli veljati zakoni, ki so prepovedovali otroško delo. Lastnika tovarne z vžigalicami so zaprli, prav tako pa tudi njegovo podjetje. Vse otroke, ki so delali tam, so razpustili. Pretresena zaradi izgube njihovega edinega vira dohodka, je mati svojega sina zjutraj poslala v šolo, potem pa zastrupila svojo hčer in sebe.

Upravičeno je zapreti takšne tovarne, vendar pa pogosto pozabimo na družine teh majhnih otrok, ki so od teh tovarn odvisne, da lahko preživijo. V naših poskusih rešitve problema, če vidimo le en vidik in spregledamo drugega, se znajdejo tudi ljudje, ki se nimajo na nikogar obrniti in potem oni sami iskušajo posledice. Preden postavimo ostre zahteve za prenehanje dela otrok in trgovanja z ljudmi, moramo najprej ustanoviti sklad za podporo tem družinam, da bodo postale samozadostne in jim zagotoviti prihodnost.

Duhovnost se prične in doseže svoj vrhunec v sočutju. Če bi lahko sočutje iz gole besede pretvorili v pot delovanja, bi lahko rešili 90 odstotkov vseh svetovnih humanitarnih problemov. V svetu obstajata dve vrsti revščine. Prvo je revščina zaradi pomanjkanja hrane, obleke in zatočišča. Drugo pa je revščina zaradi pomanjkanja ljubezni in sočutja. Najprej se moramo spoprijeti z drugo vrsto revščine. Če imamo ljubezen in sočutje, bomo z vsem srcem služili in pomagali tistim, ki nimajo hrane, obleke in zatočišča.

Po Bhagavad Giti sta Stvarnik in stvarstvo eno, tako kot so tudi valovi in ocean eno in isto. Čeprav morda lahko vidimo tisoč sonc, ki odsevajo v tisočih posodah z vodo, gre v resnici le za eno samo sonce. Prav tako je tudi zavest v vsakem izmed nas ista. Tako kot ena roka spontano seže do druge, da bi jo pomirila, če jo kaj boli, lahko tudi mi vsi tolažimo in podpiramo druge, saj smo v bistvu vsi naš lastni notranji Jaz.

Ljudje vseh narodov in religij so žrtve uničujočih učinkov človeškega suženjstva in izkušajo skrajne zlorabe in trpljenje. Njihova telesna in duševna bolečina se glede na jezik, raso ali barvo kože ne razlikuje. Te žrtve so le ena sama skupina ljudi, ki se borijo proti krempljem neskončne žalosti in čustvenega zatiranja.

Obstajajo mazila z antibiotiki, ki pomagajo pri zdravljenju zunanjih ran. Prav tako obstaja tudi mnogo raznovrstnih zdravil, ki zdravijo bolezni naših notranjih organov, obstaja pa le eno zdravilo, ki lahko zaceli rane našega uma. To zdravilo je čista ljubezen. Da bi ozdravili umske in čustvene rane povzročene žrtvam trgovine z ljudmi, moramo zanje poskrbeti z nesebično ljubeznijo. To jih bo pripeljalo v luč svobodnega življenja, proč iz teme, ki jim je bila nasilno vsiljena v preteklosti. Za opravljanje tega svetega poslanstva moramo ustvariti veliko delovno skupino socialnih delavcev. Takšno delovno skupino lahko sestavijo le verski in duhovni voditelji.

Naj se prebudi prirojeno sočutje, ki je v vseh živih bitjih. Naj vsi razvijemo modrost ljubiti in spoštovati življenje ter tiste, ki živijo okrog nas. Mi nismo osamljeni otoki, ampak medsebojno povezani členi na verigi Božjega stvarstva. Naj spoznamo to veliko resnico. Naj vidimo bolečino drugih kot svojo bolečino in naj vidimo njihovo srečo kot svojo srečo. Pozabímo vso bolečino in trpljenje preteklosti in odpustímo vse, kar nas je kdajkoli prizadelo. Spoštljivo se priklonimo vsemu, kar je v svetu dobro in odkrijmo večno srečo.